Pogovarjali sta se Ana Klemenčič in Mia Kosmač.

Ali violina in petje gresta skupaj? Gresta. In to očitno zelo dobro. Vsaj pri Anji Istenič je tako. Mlada idrijska pevka se je z glasbo srečala že v otroštvu in že od takrat ve, da je glasba tisto pravo zanjo. Njeni singli in nastopi se v zadnjem času kar vrstijo. Na lepo sončno nedeljo pa je nastopila tudi na dobrodelnem koncertu Podajmo roko Ševalu.

 Kako da ste se odločili, da boste nastopali na dobrodelni prireditvi Podajmo roko Ševalu?
Učiteljica Elizabeta me je povabila, da bi pri tem sodelovala. Seveda sem bila takoj za stvar, saj sem dobrodelna punca in rada pomagam drugim. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi tebi in kdaj boš ti potreboval pomoč.

Ševalovo otroštvo je bilo kar težko. Kakšno pa je bilo vaše?
Lahko rečem, da je bilo moje otroštvo čudovito. Ne spomnim se nobenega trenutka, ki bi ga obžalovala. Prav tako ne morem reči, da se mi je zgodilo kaj slabega. Zelo hvaležna sem, da je bilo tako, kot je bilo.

Kakšni spomini vas vežejo na Osnovno šolo Idrija?
Ja, osnovna šola … Lepo je bilo hoditi v osnovno šolo. So sicer bili tudi trenutki, ko sem prav trpela – recimo, ko je bilo treba zjutraj zgodaj vstati, ko se je bilo treba veliko učiti. Ampak sem vedela, da je treba in sem se s tem sprijaznila, opravila dolžnost in šla naprej.

Kdo je vaš vzornik od otroških let pa do danes?
Moj vzornik? Hmm, pravzaprav nimam samo enega, ampak sledim več uspešnim glasbenikom. Hodim pa svojo pot, ne želim nikogar posnemati. Iz dneva v dan grem samo naprej in sledim svojemu srcu. Delam, kar me veseli.

Kaj ste želeli postati, ko ste bili majhni?
Že od kar vem zase oziroma od kar vem za glasbo, sem vedela, da je glasba tisto pravo, da se želim ukvarjati z glasbo.

S čim ste se na vaši glasbeni poti srečali prej z violino ali s petjem? Kaj vam je ljubše?
Lahko rečem, da z violino pri petih letih, ko sem začela obiskovati glasbeno šolo. No, res pa je, da sem že v vrtcu  pela pri pevskem zborčku. Ne morem reči, da mi je kaj bolj pri srcu. Oboje rada izvajam, zato ne bom ničesar izpostavljala.

Violina verjetno ni edini inštrument iz katerega izvabite melodijo?
Ja, res je. Ne igram samo violine, ampak sem že igrala klavir, kitaro, frajtonarco. Poskusila sem igrati tudi bobne. Želim si naučiti igranja še na kak inštrument, saj mi je v interesu znati čim več.

Kdo vas je spodbujal na vaši glasbeni poti?
Starši, seveda. Starši so v moje glasbeno udejstvovanje tudi največ vložili. Pa tudi sorodniki in prijatelji.

Katera vaša pesem vam je najljubša?
Moja najljubša pesem? Ja, največkrat izvajam Sonce, zato ker je to en tak poseben komad … Sama pravim, da je Sonce treba peti s sončkom. Največkrat izvajam Sonce, so mi pa vsi pri srcu. Tudi tisti v hrvaščini. Ampak ja, naj bo Sonce.

S katero znano osebo ste že zapeli v duetu?
V duetu sem zapela z Aniko Horvat in Darjo Švajger, potem pa še s hrvaškimi izvajalci – Zdravkom Škenderjem in Duškom Lokinom.

Nastopate tudi v tujini. Kako je prišlo do sodelovanja s tujimi glasbeniki?
Pravzaprav je vsega kriv Facebook. Na Facebooku se je vse začelo. Ponavadi gre tako, da zaslediš kakšno pesem, malo pogledaš, kdo kaj ustvarja, kdo je avtor pesmi. Potem ga kontaktiraš ali pa drugi oni kontaktirajo tebe. S Hrvaške so me kontaktirali, če bi bila pripravljena za sodelovanje. Tako se je vse začelo.

Kateri je vaš najljubši izvajalec glasbe?
Uh, moj najljubši izvajalec … Pravzaprav rada poslušam Nino Pušlar. Rada pa poslušam tudi hrvaško, še posebej dalmatinsko, glasbo.

Petje ni več vaš hobi. S čim pa se ukvarjate v prostem času?
V prostem času se ukvarjam z lenarjenjem … Kadar imam čas, se rada uležem na posteljo in se malo odpočijem ali pa grem s prijateljicami na kakšno kavico.

Kako je biti slaven? Kaj bi svetovali mladim, ki si želijo uspeti v svetu slavnih?
Slaven … No ja, če primerjamo mojo slavo in s slavo naših pevk, mi pravzaprav še malo manjka, ampak sem zadovoljna s tem, kar sem že dosegla. Lahko rečem, da je prijeten občutek, ker te vedno več ljudi prepozna in povabi na kakšen nastop. Res sami fajn občutki so.

Foto: Matjaž Kerček