Arhivi avtorja: tpetko2@guest.arnes.si

Rad ima dobro glasbo

Objavljeno ,

Pogovarjali sta se Ana Klemenčič in Mia Kosmač.

Marijan Novak je mladenič, ki se je z glasbo spogledal nekoliko pozneje, kot je to običajno pri uspešnih glasbenikih. Pa vendar zato ni nič manj uspešen, saj je hitro ugotovil, da je glasba njegovo vse … Harmonika, kitara, klavir … izpod njegovih rok vse zveni prepričljivo. S svojim toplim glasom in iskricami v očeh pa na svojem nastopu zares ustvari prijetno vzdušje. Tako je bilo tudi na oktobrskem dobrodelnem koncertu.

Danes smo se zbrali na dobrodelni prireditvi Podajmo roko Ševalu. Ste že kdaj nastopili za podoben, dobrodelen namen? Kako se počutite, ker boste nastopali za tak dober namen?
V preteklosti sem že nastopal na prireditvah takega namena, počutim pa se definitivno dobro, ker je dober namen.

Kako to, da ste se odločili sodelovati na prireditvi?
Zato ker se s Ševalom poznamo in se mi zdi lepo, da nastopim na takih prireditvah. Seveda tudi zato, ker je v domačem kraju. Sploh nisem premišljeval o tem in sem takoj rekel, da lahko računajo name.

Kot sva že omenili, zbiramo sredstva za Ševala, ki je vaš vrstnik. Se ga spomnite iz osnovnošolskih dni?
Ja seveda, s Ševalom sva bila sošolca osem let v osnovni šoli in pa še eno leto na gimnaziji. Poznava se poznava že zelo dolgo.

Kakšni pa so vaši spomini na Osnovno šolo Idrija?
Kakšni so spomini? Pa dobri, nimam nič kaj drastičnega za povedati. Minilo je že veliko časa od osnovne šole in se tudi zgodilo marsikaj.

Če smo že pri šoli, Vas je za glasbo navdušila kaka učiteljica oziroma učitelj ali pa se za vašo glasbeno strastjo skriva drug razlog?
Za mojo glasbeno strastjo se skriva stari oče, ki je igral frajtonarco, diatonično harmoniko, in mislim, da sem zato tudi jaz posegel po njej.

Kaj pa vam pravzaprav pomeni glasba?
V bistvu vse. Glasbo študiram, z glasbo se ukvarjam v prostem času … Mislim, da je najboljši odgovor na vajino vprašanje beseda vse.

Kako se je razvijala vaša glasbena pot?
Začel sem s harmoniko, kot sem rekel, s frajtonarco, potem sem se vpisal v glasbeno šolo v Idriji na pouk klavirske harmonike. Hkrati pa sem se sam začel učiti še kitaro. Nato sem šolanje nadaljeval na ljubljanskem konzervatoriju za glasbo, kjer sem štiri leta igral harmoniko. Zadnje leto pa sem se vpisal tudi na jazz petje, ki pa ga zdaj študiram v Avstriji.

Katera zvrst glasbe vam je najljubša?
Glasbe ne bi opredelil po zvrsteh, ampak samo na dve kategoriji – to sta dobra in slaba glasba. Všeč mi je dobra glasba.

Kaj bi kot uspešen mlad glasbenik, sporočili mladim (in malo manj mladim) bralcem našega spletnega glasila?
Naj živijo svoje sanje!

Foto: Matjaž Kerček

Želi hoditi svojo pot

Objavljeno ,

Pogovarjali sta se Ana Klemenčič in Mia Kosmač.

Ali violina in petje gresta skupaj? Gresta. In to očitno zelo dobro. Vsaj pri Anji Istenič je tako. Mlada idrijska pevka se je z glasbo srečala že v otroštvu in že od takrat ve, da je glasba tisto pravo zanjo. Njeni singli in nastopi se v zadnjem času kar vrstijo. Na lepo sončno nedeljo pa je nastopila tudi na dobrodelnem koncertu Podajmo roko Ševalu.

 Kako da ste se odločili, da boste nastopali na dobrodelni prireditvi Podajmo roko Ševalu?
Učiteljica Elizabeta me je povabila, da bi pri tem sodelovala. Seveda sem bila takoj za stvar, saj sem dobrodelna punca in rada pomagam drugim. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi tebi in kdaj boš ti potreboval pomoč.

Ševalovo otroštvo je bilo kar težko. Kakšno pa je bilo vaše?
Lahko rečem, da je bilo moje otroštvo čudovito. Ne spomnim se nobenega trenutka, ki bi ga obžalovala. Prav tako ne morem reči, da se mi je zgodilo kaj slabega. Zelo hvaležna sem, da je bilo tako, kot je bilo.

Kakšni spomini vas vežejo na Osnovno šolo Idrija?
Ja, osnovna šola … Lepo je bilo hoditi v osnovno šolo. So sicer bili tudi trenutki, ko sem prav trpela – recimo, ko je bilo treba zjutraj zgodaj vstati, ko se je bilo treba veliko učiti. Ampak sem vedela, da je treba in sem se s tem sprijaznila, opravila dolžnost in šla naprej.

Kdo je vaš vzornik od otroških let pa do danes?
Moj vzornik? Hmm, pravzaprav nimam samo enega, ampak sledim več uspešnim glasbenikom. Hodim pa svojo pot, ne želim nikogar posnemati. Iz dneva v dan grem samo naprej in sledim svojemu srcu. Delam, kar me veseli.

Kaj ste želeli postati, ko ste bili majhni?
Že od kar vem zase oziroma od kar vem za glasbo, sem vedela, da je glasba tisto pravo, da se želim ukvarjati z glasbo.

S čim ste se na vaši glasbeni poti srečali prej z violino ali s petjem? Kaj vam je ljubše?
Lahko rečem, da z violino pri petih letih, ko sem začela obiskovati glasbeno šolo. No, res pa je, da sem že v vrtcu  pela pri pevskem zborčku. Ne morem reči, da mi je kaj bolj pri srcu. Oboje rada izvajam, zato ne bom ničesar izpostavljala.

Violina verjetno ni edini inštrument iz katerega izvabite melodijo?
Ja, res je. Ne igram samo violine, ampak sem že igrala klavir, kitaro, frajtonarco. Poskusila sem igrati tudi bobne. Želim si naučiti igranja še na kak inštrument, saj mi je v interesu znati čim več.

Kdo vas je spodbujal na vaši glasbeni poti?
Starši, seveda. Starši so v moje glasbeno udejstvovanje tudi največ vložili. Pa tudi sorodniki in prijatelji.

Katera vaša pesem vam je najljubša?
Moja najljubša pesem? Ja, največkrat izvajam Sonce, zato ker je to en tak poseben komad … Sama pravim, da je Sonce treba peti s sončkom. Največkrat izvajam Sonce, so mi pa vsi pri srcu. Tudi tisti v hrvaščini. Ampak ja, naj bo Sonce.

S katero znano osebo ste že zapeli v duetu?
V duetu sem zapela z Aniko Horvat in Darjo Švajger, potem pa še s hrvaškimi izvajalci – Zdravkom Škenderjem in Duškom Lokinom.

Nastopate tudi v tujini. Kako je prišlo do sodelovanja s tujimi glasbeniki?
Pravzaprav je vsega kriv Facebook. Na Facebooku se je vse začelo. Ponavadi gre tako, da zaslediš kakšno pesem, malo pogledaš, kdo kaj ustvarja, kdo je avtor pesmi. Potem ga kontaktiraš ali pa drugi oni kontaktirajo tebe. S Hrvaške so me kontaktirali, če bi bila pripravljena za sodelovanje. Tako se je vse začelo.

Kateri je vaš najljubši izvajalec glasbe?
Uh, moj najljubši izvajalec … Pravzaprav rada poslušam Nino Pušlar. Rada pa poslušam tudi hrvaško, še posebej dalmatinsko, glasbo.

Petje ni več vaš hobi. S čim pa se ukvarjate v prostem času?
V prostem času se ukvarjam z lenarjenjem … Kadar imam čas, se rada uležem na posteljo in se malo odpočijem ali pa grem s prijateljicami na kakšno kavico.

Kako je biti slaven? Kaj bi svetovali mladim, ki si želijo uspeti v svetu slavnih?
Slaven … No ja, če primerjamo mojo slavo in s slavo naših pevk, mi pravzaprav še malo manjka, ampak sem zadovoljna s tem, kar sem že dosegla. Lahko rečem, da je prijeten občutek, ker te vedno več ljudi prepozna in povabi na kakšen nastop. Res sami fajn občutki so.

Foto: Matjaž Kerček

Barbara  Carli

Objavljeno ,

Učiteljica Barbara Carli je letos nova učiteljska moč na naši šoli. Srečujemo jo predvsem v učilnicah za tehniko. No, pa matematika ji je tudi blizu. Da jo malce bolje spoznamo, si preberite, kaj nam je zaupala o sebi.

Uspeh, na katerega ste najbolj ponosni …
Hmm … Na vse, kar sem do sedaj v življenju dosegla, in na vse, kar še bom.

Stvar, za katero bi radi, da ne bi obstajala …
Nasilje.

Najsrečnejši trenutek …
Rojstvo mojih dveh otrok, Nejca in Sare.

Največja želja …
Predvsem zdravje za družino, najde pa se še kakšna skrita želja, ki pa naj taka tudi ostane.

Vaša slaba lastnost …
Mogoče trma?

Nepogrešljiva stvar …
Čokolada!

Katera mislite, da je največja neumnost, ki ste jo kdaj storili …
Nobena, haha. No, verjetno je bila kakšna, samo bo ostala skrivnost.

Na koga najprej pomislite ob besedi ljubezen …
Na svojo družino.

Kaj je za vas sreča …
Trenutki, preživeti v krogu najbližjih, prijateljev, pa tisti iskren objem mojih otrok, predvsem zvečer, ko rečeta: »Mami, rad te imam.« In nato se stisneta k meni.

V čem mislite, da se razlikujete od drugih …
Da sem mogoče preglasna, večkrat, prevečkrat, haha.

Kaj bi sporočili vsem bralcem …
Hm … Imejte se radi, uživajte v majhnih stvareh, tistih vsakodnevnih, pa delajte tisto, kar vas osrečuje.
Za prispevek sta poskrbeli Lena Kleindienst in Taja Svetlik.

 

Pa je drugačnost res nekaj slabega?

Objavljeno ,

Avtorica: Hana Pavšič

Knjiga Čudo je delo ameriške pisateljice R. J. Palacio in je v angleščini  izšla leta 2012, v slovenščini pa je bila izdana 3 leta kasneje pri založbi Ocean. V slovenščino jo je prevedel Boštjan Gorenc.

August je zaradi hude deformacije obraza, s katero se je rodil, do 10. leta prestal že 27 operacij in se zaradi le-teh ter okrevanja po njih šolal doma. Ko je bil star 10 let, sta se starša odločila, da ga bosta vpisala v 5. razred osnovne šole. Že po prvem dnevu v šoli je August videl, da se njegova želja, da bi ga sošolci imeli za normalnega, ne bo uresničila. August v romanu s pomočjo svoje sestre Vie, prijateljice Summer, najboljšega prijatelja Jacka, Viinega fanta Justina ter njene najboljše prijateljice Mirande na humoren način pripoveduje svojo zgodbo ter opisuje ljudi ter okolico, v kateri živi.

Kljub temu da sem knjigo enkrat prej že prebrala, zgodba pri drugem branju ni postala prav nič manj zanimiva. Všeč mi je, da je pisateljica malo manj prijetno temo predstavila na humoren način ter tako bralcem zagotovila branje brez težav. Osebno se me je knjiga obakrat zelo dotaknila in me pripravila do tega, da sem se zavedla, kako srečna ter hvaležna sem lahko, da se mi ne dogaja to, kar se Avgustu dogaja v zgodbi. Priporočila bi jo vsem, še posebej pa tistim, ki drugačnosti ne sprejemajo in se iz nje norčujejo.

Vir: splet

Kraljevsko

Objavljeno ,

Avtorica: Sofija Koštrica

Knjigo Rdeča kraljica (Red Queen) je napisala Victoria Aveyard.

Red Queen (Rdeča Kraljica) je razburljiva knjiga o najstnici Mare Barrow.
Njen svet je bil razdeljen glede na barvo krvi – so bili tisti z rdečo krvjo in tisti, ki so imeli srebrno. Mare in njena družina so bili nizko rdeči, zato jim je namenjeno služiti Srebrni eliti, katere nadnaravne sposobnosti so jih naredile skoraj bogove. Mare je ukradla vse, kar je pomagalo družini, da je preživela. Ko pa je bil njen najboljši prijatelj vpoklican v vojsko, je igrala na vse, da bi osvojila njegovo svobodo.
Splet usode jo je pripeljal do same kraljeve palače, kjer je pred kraljem in vsemi njegovimi plemiči odkrila nadčloveško sposobnost, za katero ni vedela, da jo ima. Težava pa je bila … da je njena kri bila rdeča. Da bi skril to nemožnost, jo je kralj silil v vlogo izgubljene srebrne princese in jo zaročil enemu od svojih sinov. Ko se je Mare vse bolj vpletala v srebrni svet, je tvegala svoj novi položaj, da bi pomagala  Scarlet Guard (škrlatni straži) – voditeljem rdečega  upora. Njena dejanja so sprožila smrtonosni in silovit ples, s tem pa se je princ obrnil proti princu in Mare proti lastnemu srcu.

Njena zgodba se nadaljuje v še treh knjigah – Glass Sword (Stekleni Meč), Kings Cage (Kraljeva Kletka) in napeti finale War Storm (Vojna z Nevihto).

Vir: splet

Trije prašiči

Objavljeno ,

Avtorji so neznani oz. se skrivajo med učenci 8. a.

Za lahko noč prisluhnite pravljici, ki vam bo pogrela srca na ta večer. Gre pa takole:

Živeli so trije prašiči, ki so neznansko želeli iz svojih prašičjih življenj narediti nekaj, kar bi jim zagotovo prineslo nesmrtnost in slavo.
Prvi prašič, po imenu Mozart, se je zelo spoznal na glasbo v prašičjem stilu. Zelo rad je prepeval prašičje opere. Drugi prašič se je imenoval Janez in se je zelo rad ukvarjal s športom, predvsem z nogometom in tenisom. Tretji prašič je slišal na ime Pedro Prešeren II. in je bil po vsej verjetnosti sorodnik Franceta Prešerna v 15. zlomljenem kolenu.

Ti trije prašiči so živeli skupaj v štali na hribu v Kranjski Gori. Neke noči se oglasi Mozart in reče: “Konec je s tem življenjem! Talentirani smo in moramo postati slavni!”
“Ja, prav imaš. Mene nihče ne pozna, pa čeprav sem v sorodu s Prešernom,” pritrdi Pedro.
Potem po mizi udari še Janez: “Moje pozicije in taktike spadajo v klub Barcelona!”

Naslednji dan spakirajo in se odpravijo v Ljubljano, kjer nastopijo na šovu Slovenija ima talent. Tam navdušijo občinstvo in komisijo – Mozart s pisanjem oper, Janez s svojimi triki z žogo in Pedro II. s pripovedovanjem poezije. Po nastopu jih hvalijo in jim dajo možnost, da razvijejo svoje talente v svoji deželi ali tujini.

Prašiči premišljujejo.
Mozart: “Na ta trenutek smo čakali celo večnost!”
Pedro: “Zdaj imamo priložnost odločati o naši prihodnosti.”
Janez: “Izkoristimo jo!”
In izkoristili so jo. Mozart se je odpravil v deželo glasbe – na Dunaj, Janez je zaigral prvo tekmo v enemu najboljših klubov – v Barceloni, Pedro pa je v Ljubljani ustanovil svojo založbo poezij in kupil knjigarno.

Čez par let se srečajo na podelitvi nagrad  za zasluge in dosežke ter vprašajo drug drugega, kako jim gre v novem življenju.
“Vse, kar si želim, dobim,” reče Mozart.
“Tudi jaz uživam udobje,” pritrdi Janez.
“Vsi uživamo, vendar nekaj zelo pomembnega manjka – naša bratovščina in prijateljstvo,” se strinja Pedro.

Sklenejo, da se vrnejo v njihovo ljubo Kranjsko Goro, kjer bodo živeli mirno življenje.

Tako otroci, zdaj pa dudko v roke pa spančkat.

Objavljeno ,

Rim, 22. maj 1930

Draga mama, dragi oče!

Če morda še ne vesta, so me pred nekaj meseci iz koprskega zapora premestili v rimski zapor Regina Coeli. Po večdnevni vožnji brez hrane in pijače ter z lisicami okoli zapestja smo končno prispeli. Počutil sem se zelo slabo, komaj sem čakal obrok, iz zapestja pa se mi je cedila gnojna kri.
Celica, v kateri bivam, spominja na omaro, saj je dolga 2 metra, široka 3 metre, do stropa pa sta 2 metra in pol. Izmeril sem – od okna do vrat lahko naredim največ 4 korake. Tudi pohištva je zelo malo. Zaradi vsega tega se počutim zelo utesnjeno.
Edina stvar, ki me vleče naprej, je pogled skozi okno. Če stopim na prste, se primem za križe na oknu in obrnem glavo pod določen kot, lahko vidim kostanjevo mladiko prav pod mojim oknom. Vsak dan jo gledam, vsak list poznam do vsake žile natančno. Oziroma sem ga – dokler ni na drevo prišla gosenica. Od takrat je listov vedno manj, jaz pa imam vsak dan manj upanja. Kljub temu da je obešanje po križih na oknu prepovedano (prepovedano se je namreč oknu približati), se ne morem zadržati, da ne bi gledal, kako gosenica žre mladiko. To je namreč edino življenje, ki ga imam v svoji bližini, saj se politični kaznjenci ne smemo videvati z drugimi zaporniki. Prizadevam si, da bi gosenico spravil z drevesa, preden poje vse liste.
Globoko v sebi se tudi sam počutim kot mladika, saj mi zapor pobira vedno več življenja, vendar sem se pripravljen boriti. Pripravljen sem se še boriti za svobodo, za slovenski narod, za vaju, za sebe. Kljub temu da sem slaboten vem, da bom prišel iz zapora. Mladika bo premagala gosenico.

Se vidimo kmalu …

vajin Ciril

Avtorica besedila: Hana Pavšič
Avtorica ilustracije: Anika Vončina

Ali človeštvo potrebuje 3. svetovno vojno?

Objavljeno ,

Avtorica: Victoria

Ko rečem besedo vojna, večina ljudi najprej pomisli na bombe, smrt, veliko uničenje, diktaturo, strah, hudo prizadete ljudi in države, revščino, izgubo družine, prijateljev, znancev ter popolno nepravičnost. A v vsakem slabem se najde tudi nekaj dobrega. Tema vojn je zelo razširjena tema, saj ko govorimo o množični smrti in uničenju, ima vsak svoj pogled na to neustavljivo vrsto nasilnega konflikta. Moje vprašanje pa je, kaj če je prav vojna tisto, kar potrebujemo, da nas potisne v novo fazo evolucije in razvoja? Sliši se zmešano. Le zakaj bi si kdo želel na milijone mrtvih, revnih, poškodovanih in prizadetih ljudi? Le zakaj bi si želeli poškodovati našo naravo in kulturo? Odgovor je: »Ne želimo si.« Vsak človek pri svoji zdravi pameti si ne želi vojne. Vsaj vsak človek, ki misli v mejah svoje izobrazbe in tega, kar ga drugi učijo. A če za sekundo stopiš izven svojih meja in misliš s svojo glavo, boš dojel, da vojna le ni tako slaba stvar.

Bolje omejeni kot v strahu
Ena od posledic konflikta je seveda to, da vedno nekdo zmaga. Pa naj bo to prijateljska igra človek ne jezi se ali pa svetovna vojna med dvema največjima državnima silama. Nekdo vedno zmaga. Le da so pri večjih konfliktih, kot so vojne, hujše posledice za premaganega. Najpogostejša kazen za poraženca v zgodovini je, da preda zmagovalcu svoje ozemlje, bogastvo, svobodo itd. Velikokrat se iz vojn posledično rodijo nedemokratične države oziroma diktature.

O diktaturah smo vsi že slišali. Najpogosteje omenjena je Severna Koreja. Diktatura je nedemokratična dežela oziroma država, ki jo vodi posamezen človek. Ta oseba ni izvoljena, temveč si mesto na vrhu priskrbi z nasiljem ali podkupovanjem, kdaj posledično tudi kot zmagovalec vojne. Vsi vidimo diktaturo kot napačni način vodenja. Odvzame prebivalstvu svobodo, vse odločitve so sprejete pod prisilo in velikokrat vidimo države, kot so Severna Koreja ali pred kratkim Libija, kot nevarne nasilne kraje oziroma kot vzroke za vojno in konflikt. Če pa pogledamo zgodovino te države, je bila še pred kratkim najbogatejša država v Afriki. Sicer je vladal diktator, ampak država je funkcionirala, dokler se Američani niso odločili umoriti diktatorja. Posledica tega je bila, da je Libija kot država razpadla. Vladal je strah in nemir. Številčne politične skupine oziroma mafije so se začele boriti za mesto novega diktatorja.

Ne podpiram diktature ali mišljenja, da je posamezen človek boljši od ostalih. Mislim le, da je bolje živeti omejen, pod diktatorjem ali kot del nesvobodnega prebivalstva pod vplivom neke osebe, kot da neprestano razmišljaš o tem, kdaj bo kje vojna in ali ti bo konflikt prinesel svobodo ali pa bo edini mir, ki si ga imel, razpadel s tvojimi upanji po demokraciji.

Iz vojne se rodi novi svet
Vojna je slaba zaradi veliko razlogov. A noben ne more zanikati, da se iz vojne vedno razvije boljši in novejši svet. Seveda so prva leta po večjem konfliktu vedno težka, saj se vsi nekako poskušajo ponovno poiskati. Izvolijo se nove vlade, vodje ter oblikujejo nove države oziroma se iz pepela vojn skoraj vedno zgradi novi boljši svet. Vojna se lahko konča na dva načina. Vsi sodelujoči so hudo prizadeti in se iz posledic vojne ne znajo ponovno pobrati oziroma razviti. Druga možnost pa je, da se vsi nekaj naučijo, na nek način razvijejo ali izboljšajo.

Lep primerek druge možnosti je 2. svetovna vojna. Po celem svetu znana kot ena najbolj nasilnih vojn, v kateri je bilo več kot 80 milijonov žrtev. Seveda nihče noče ponovitve takšnih dogodkov zaradi očitnih razlogov, a redko pa pogledamo drugo plat – pozitivne posledice tega svetovnega konflikta. Razumljivo je, da sedaj verjetno razmišljaš, kaj bi pa sploh bilo dobro v vojni. Le kaj pozitivnega bi manipulacija in ubijanje milijonov ljudi lahko prinesla?
Odgovor ni tako kompliciran, saj je 2. svetovna vojna skupaj z vso škodo prinesla tudi razvoj organizacij, kot sta NATO ali ZN. Poleg tega je ta svetovni dogodek tudi za vedno vlil strah pred vojno v ljudi. Po tem, ko so ljudje iz prve roke videli in doživeli, kakšno škodo prinese nasilen konflikt, so se razumljivo ponovitve takšnih dogodkov bali. Ta strah je bil izvir daljšega miru, ki še vedno vlada in združuje večino ljudi na tem svetu.

NATO je lep primerek dobre posledice vojne. Po uničujočih dogodkih 2. svetovne vojne so je večina držav sveta zbrala in ustanovila NATO. To je zavezništvo, ki je zavezano kolektivni obrambi kot podlagi za ohranjanje miru in za zagotavljanje varnosti v prihodnje. Po vojni so se ustvarili tudi Združeni narodi. To je še ena organizacija, ki naj bi zagotavljala mir med državami in svetovnimi velesilami.

Moja poanta je, da se vedno mora zgoditi nekaj slabega, preden se zgodi karkoli dobrega. Ker je vojna tako slaba stvar, je potencial za pozitivne posledice še večji. Vedno pa tudi trdim, da se ne zaljubi v potencial ali upanje. Bistvo je, da je grožnja vojne temelj za napredek.

Razvoj
Če pomisliš, dojameš, da se človeštvo najhitreje razvija med vojno. Na vseh področjih, od medicine do orožja in do reševanja konfliktov, smo najbolj iznajdljivi med borbo za življenje oziroma za tisto, kar je naše. Vojna nima samo potenciala, da izboljša svet pozneje, temveč tudi med dogajanjem.

Medicina
Zaradi slabih življenjskih pogojev (koncentracijska taborišča, revščina itd.) se med vojnami rade širijo številne bolezni. Ker že samo nasilje povzroči toliko žrtev in škode, si ne morejo privoščiti, da bi razsajale še bolezni. Prav med vojnami so se razvila številna zdravila oziroma cepiva. Očitno smo ljudje veliko bolj iznajdljivi v nuji. Vprašanje je, če bi se protistrupi tako hitro razvili brez vojne, v kateri so jih ljudje tako nujno potrebovali.
Zaradi povečanega števila ranjenih se je med 2. svetovno vojno posledično povečalo tudi število ljudi, ki so bili izobraženi v zdravstvu in medicini, kar je povzročilo velik vzpon svetovnega prebivalstva takoj po tej svetovni tragediji.
Razvila se je tudi splošna prva pomoč, predvsem zdravljenje ran, lakote in manjših bolezni.

Tehnologija
Nemci so med vojno prvi razvili reaktivna letala. Pozneje se je ta tehnologija uporabila za razvoj potniških letal, ki so danes najhitrejša in najboljša oblika prevoza.
Ko so Američani bombandirali Japonce ob koncu 2. svetovne vojne s prvo atomsko bombo, so za računanje koordinat uporabili pripomoček, za katerega se verjame, da je bil prvi računalnik na svetu. Dandanes so se te naprave razvile v prenosnike, telefone, televizije ter druge tehnološke naprave, brez katerih marsikdo ne more več živeti.
Med 2. svetovno vojno so se razvila tudi številna orožja oziroma pripomočki za prenašanje teh nevarnih predmetov. Mnogi izumi, ki so jih namenili vojni, so se pozneje razvili v nekaj, kar uporabljamo v vsakdanjem življenju. Nekateri, npr. raketni pogon, pa so pomagali pri dosežkih, kot so obiski vesolja ali potovanje na Luno.
Seveda bi ljudje slejkoprej vse to izumili, ampak v nuji so se vse te napredne tehnologije razvile hitreje. Zaradi potrebe po prednosti pred nasprotnikom so v vojnah ljudje veliko bolj iznajdljivi in posledično se med vojno razvijejo številčnejši izumi, ki jih lahko izboljšamo in namenimo nenasilni uporabi.

Nikakor ne sporočam, da je vojna dobra na kakršenkoli način. Noben problem ni toliko vreden kot človeško življenje. Mislim tudi, da če bi se zgodila 3. svetovna vojna, bi z našo napredno tehnologijo in nuklearnim orožjem uničili same sebe. Poskušam le namigniti, da konflikt ni vedno slaba stvar in da je za človeški razvoj potreben. Seveda ne smemo pozabiti vseh žrtev in ljudi, ki jih je vojna hudo prizadela na tak ali drugačen način. Dejstvo človeštva je, da se najprej mora zgoditi katastrofa, preden začnemo proti temu ukrepati. Če povemo preprosto – otrok bo moral najprej dobiti cvek, nato pa se bo začel učiti.

 

Osmošolci na Gorenjskem

Objavljeno ,

Avtorica: Ana Govekar

Od ponedeljka, 14. 10. 2019, do petka, 18. 10 .2019, smo učenci osmega razreda bivali v CŠOD v Kranjski Gori (8. a) ter v Planici (8. b in c). V naslednjih vrsticah preberite, kako smo uživali v Kranjski Gori.

V ponedeljek smo se odpravili v Kranjsko Goro. Tam nas je pričakala vodja CŠOD ter nas prijazno sprejela in nam izrazila dobrodošlico. Svoje stvari smo odložili v pritličje in se odpravili v skupni prostor, kjer smo kot nori najprej začeli skakati po veliki blazini. Vodja nam je takoj nato razložila pravila in hišni red ter nas razporedila po sobah. Odpravili smo se v sobe, razpakirali in že je napočil čas kosila.
Po enournem počitku smo že imeli prvo delavnico. Nordijsko hojo je poučeval učitelj Miro. Najprej nas je malo povprašal, s katerim športom se ukvarjamo in če se dovolj gibljemo. Potem nam je pokazal dve vrsti palic in nam obrazložil njuno obliko. Odpravili smo se na travnik, kjer smo vadili hojo. Ko smo hodili že skoraj tako kot profesionalci, smo se odpravili na krajši sprehod. Po delavnici smo imeli krajše predavanje o zdravi prehrani. Učiteljica nam je povedala, kakšno hrano imajo drugod po svetu. Tudi na pladenj so nam dali nekaj zdrave hrane, da smo jo poskusili. Za konec prvega dne je bil na sporedu le še krajši sprehod po Kranjski Gori.

Naslednji dan so nas razdelili v dve skupini. Prva skupina je mikroskopirala, druga pa odšla do mokrišča Zelencev. Skupina, ki je odšla v Zelence, je odšla skupaj s polovico učencev iz OŠ Artiče. Najprej nam je učiteljica Maja v učilnici predstavila mokrišča nasplošno, potem pa smo se odpravili na pot. Med hojo smo srečali 8. c – učenci so se iz Planice s kolesi odpravili do jezera Jasna. Ko smo končno prišli do Zelencev, nam je učiteljica kot zanimivost povedala, da je enkrat ponesreči padla v vodo v mokrišču in bila potem pet let zdrava kot riba. Tam smo srečali tudi 8. b, ki je imel na sporedu enako delavnico kakor mi.
Odpravili smo se nazaj v dom, kjer nas je pričakalo kosilo.
Po počitku smo imeli predavanje o astronomiji. Izvedeli smo več o vesolju; o znanstvenikih, ki jih je zanimala astronomija, ter o posameznih planetih. Izdelovali smo tudi plakate planetov v našem osončju, ki sedaj visijo v učilnici za fiziko.
Med čakanjem na večerjo smo se nekateri v skupnem prostoru malo razgibavali. Prišel je učitelj Miro ter nam dovolil plezati po manjši plezalni steni. Seveda med plezanjem učitelj ni pozabil dodajati neumnih, a zabavnih pripomb.
Po večerji smo z OŠ Artiče imeli skupni večer, kjer so učitelji poskrbeli, da nas pomešajo in se med seboj bolje spoznamo ter ustvarimo prijateljske vezi. Kviz, ki smo ga imeli, pa ni bil navaden, saj si moral na vprašanje odgovoriti logično. Kot na primer: »Kaj je po sredi v Kranjski Gori?« – Četrtek. To pa ni bil najtežji del večera. Morali smo tudi profesionalno plesati račke ter makareno. Z nasmeški na obrazih smo se odpravili spat.

Po jutranji telovadbi, ko smo se že zares zbudili, smo imeli spet delavnice. A danes so nam jih zamenjali. Ena skupina je odšla do mokrišča, druga pa je mikroskopirala. Naša skupina je mikroskopirala. Razdelili smo se v trojice. Preden smo začeli z delom, nam je učiteljica Barbara dala natančna navodila. Najprej smo mikroskopirali luskolist čebule. Ko smo končali z mikroskopiranjem, smo odšli do jezera Jasna in tam nabrali material ter se odpravili nazaj v učilnico. Med potjo smo še nabrali liste za zadnje mikroskopiranje. Najprej smo mikroskopirali nitaste zelene alge. Edine od pripravkov so bile barvaste (zelene). Nazadnje pa smo si ogledali še listne reže petih rastlin. Po končani delavnici smo imeli spet počitek.
Popoldanska delavnica je imela naslov Varno v naravo. Najprej smo se zbrali v skupnem prostoru z vsemi potrebščinami, za katere smo mislili, da jih bomo potrebovali. Učiteljica Barbara nam je predstavila, kaj je v njenem nahrbtniku, in povedala, kako moramo biti pripravljeni, da nas ne bo zeblo, in kakšna mora biti obutev. Potem smo se podali na pot. V desetih minutah smo bili že na vrhu griča. Nato smo eno uro sedeli na tleh, pri miru. V tem času smo se pogovarjali, kako ukrepamo, če vidimo ponesrečenca, kakšne bolezni lahko dobimo ter na kaj vse moramo biti na pripravljeni. Ura je minila hitro in že smo se vračali nazaj v dom.
Ker smo ob večerih vedno imeli še eno krajšo dejavnost, so se učitelji odločili, da gremo na sprehod po Kranjski Gori.

Ko smo se zjutraj zbudili, smo bili malo zamorjeni, saj nas je čakal najdaljši pohod. Pohod v sredogorje. Vsega skupaj naj bi prehodili 11 km, a se je zdelo malo manj. Odpravili smo se na pot. Že na začetku ni manjkal učitelj Miro z neumnimi, a smešnimi izjavami. Imeli smo dva daljša postanka. Do prvega je bila hoja lahka in tempo ravno pravšnji. A ko smo se vzpenjali do našega cilja, se je kolona razvlekla, saj je bil klanec precej strm. Na cilju je bila malica.
Ko smo se odpravljali do drugega postanka, je bila hoja težja, saj je bil strm klanec navzdol. V gostilni si je kar precej učencev kupilo štrudelj, saj so bili sestradani. Po petnajstih minutah smo končno odšli nazaj v dom.
Sijalo je sonce, kot nalašč za veslanje na jezeru Jasna. Z vesli in jopiči smo se odpravili do jezera. Tam smo najprej pripravili pristanišče, nato pa nam je učitelj Rok pokazal, kako veslati. Na jezero smo odšli v trojicah. Nihče padel v jezero, kar je bila velika sreča, saj je bila voda zelo mrzla. Verjetno je bilo veslanje veliki večini najbolj všeč.
Zvečer pa smo imeli manjšo zabavo. Najprej so se predstavile vse sobe. Vsi so imeli precej zabaven program, še posebej zmagovalci. Nato pa je sledil ples. Plesali smo malo več kot uro, zato je v dvorani precej smrdelo. Učiteljica, ki je bila DJ,  se je morala pohvaliti, da smo najbolj plesali na njeno izbiro pesmi, kar je bilo seveda tudi res.
Z nasmehi na obrazih smo se odpravili spat, saj smo preživeli najbolj nor dan. A z žalostjo v srcih, ker smo morali naslednji dan že domov.

V petek smo imeli le eno delavnico. Odšli smo v Triglavski narodni park. Tam smo si razdelili različne vloge, kot so: turist, kmet, predsednik vlade, pastir itd. Pogovarjali smo se o vseh težavah, s katerimi se spopadajo domačini, ker turisti, pohodniki, kolesarji … kršijo pravila. Ura nas je preganjala, zato smo se hitro odpravili nazaj. Po poti pa smo se še med seboj malo pogovarjali o tem.

Teden je minil in morali smo se odpraviti domov. Žalostni smo bili, ker je bilo mimo, ker smo se morali posloviti od Artičanov in ker ni trajalo dlje. Na avtobus smo se še malo pogovarjali o vsem doživetem, a pogovor je hitro minil, saj smo bili zelo utrujeni.

Teden v Kranjski Gori mi je bil všeč, saj smo spoznali veliko novih stvari, se veliko novega naučili in ustvarili nove prijateljske vezi. Mislim, da je bilo všeč tudi mojim sošolcem in sošolkam, saj nikomur ni v spominu ostalo kaj neprijetnega.