Spanec

Zapisala Spletna punca

Še pravljica, potem pa spat.

Na vsako noč čarovnic se tam na jasi pojavi mogočno drevo, ostane mesec dni in izgine. Videla sem ga, vem, da je več kot odličen za plezanje, ampak mi mama ne pusti višje od prve veje. Na tej veji že več let vsako noč čarovnic razmišljam, kakšen je pogled z najvišje veje.

Odločila sem se – prekršila bom mamino pravilo in se bom povzpela do najvišje veje. Kdaj naj zagrešim zločin? Zjutraj, čez dan, ponoči? Ponoči, seveda.

Bil je večer, previdno sem se odpravila skozi vrata, se približala drevesu ter pričela plezati. Na prvi veji sem se ustavila, posedela in gledala v isto lipo, ki jo vidim že od vekomaj. Bom res to naredila? Ja!

Ko sem prišla do vrha, sem osupnila. Poglej to nebo! Takoj ko sem se namestila, me je nekaj zgrabilo. Nekaj kot … Palica ali čarovnica? Kaj če je strahec iz mamine zgodbe?

Ko me je vleklo navzdol in sem bila nekje na sredini krošnje, sem skozi največjo odprtino med listjem zagledala zvezde. Zvezde, zdaj pomagajte! Padla sem v mehko zeleno travo. Mikalo me je, da bi zaspala, a ob tem adrenalinu bi še krava nehala prežvekovati travo. Odprem oči, zagledam le belo liso, ki nekje na drugi strani travnika teče v kočo. Rečem si: »To so bile le sanje. Grozne sanje.«

Tega dogodka ne bom pozabila. Vem, še bo prišla, to je …

 

Trije prašiči

Avtorji so neznani oz. se skrivajo med učenci 8. a.

Za lahko noč prisluhnite pravljici, ki vam bo pogrela srca na ta večer. Gre pa takole:

Živeli so trije prašiči, ki so neznansko želeli iz svojih prašičjih življenj narediti nekaj, kar bi jim zagotovo prineslo nesmrtnost in slavo.
Prvi prašič, po imenu Mozart, se je zelo spoznal na glasbo v prašičjem stilu. Zelo rad je prepeval prašičje opere. Drugi prašič se je imenoval Janez in se je zelo rad ukvarjal s športom, predvsem z nogometom in tenisom. Tretji prašič je slišal na ime Pedro Prešeren II. in je bil po vsej verjetnosti sorodnik Franceta Prešerna v 15. zlomljenem kolenu.

Ti trije prašiči so živeli skupaj v štali na hribu v Kranjski Gori. Neke noči se oglasi Mozart in reče: “Konec je s tem življenjem! Talentirani smo in moramo postati slavni!”
“Ja, prav imaš. Mene nihče ne pozna, pa čeprav sem v sorodu s Prešernom,” pritrdi Pedro.
Potem po mizi udari še Janez: “Moje pozicije in taktike spadajo v klub Barcelona!”

Naslednji dan spakirajo in se odpravijo v Ljubljano, kjer nastopijo na šovu Slovenija ima talent. Tam navdušijo občinstvo in komisijo – Mozart s pisanjem oper, Janez s svojimi triki z žogo in Pedro II. s pripovedovanjem poezije. Po nastopu jih hvalijo in jim dajo možnost, da razvijejo svoje talente v svoji deželi ali tujini.

Prašiči premišljujejo.
Mozart: “Na ta trenutek smo čakali celo večnost!”
Pedro: “Zdaj imamo priložnost odločati o naši prihodnosti.”
Janez: “Izkoristimo jo!”
In izkoristili so jo. Mozart se je odpravil v deželo glasbe – na Dunaj, Janez je zaigral prvo tekmo v enemu najboljših klubov – v Barceloni, Pedro pa je v Ljubljani ustanovil svojo založbo poezij in kupil knjigarno.

Čez par let se srečajo na podelitvi nagrad  za zasluge in dosežke ter vprašajo drug drugega, kako jim gre v novem življenju.
“Vse, kar si želim, dobim,” reče Mozart.
“Tudi jaz uživam udobje,” pritrdi Janez.
“Vsi uživamo, vendar nekaj zelo pomembnega manjka – naša bratovščina in prijateljstvo,” se strinja Pedro.

Sklenejo, da se vrnejo v njihovo ljubo Kranjsko Goro, kjer bodo živeli mirno življenje.

Tako otroci, zdaj pa dudko v roke pa spančkat.

Rim, 22. maj 1930

Draga mama, dragi oče!

Če morda še ne vesta, so me pred nekaj meseci iz koprskega zapora premestili v rimski zapor Regina Coeli. Po večdnevni vožnji brez hrane in pijače ter z lisicami okoli zapestja smo končno prispeli. Počutil sem se zelo slabo, komaj sem čakal obrok, iz zapestja pa se mi je cedila gnojna kri.
Celica, v kateri bivam, spominja na omaro, saj je dolga 2 metra, široka 3 metre, do stropa pa sta 2 metra in pol. Izmeril sem – od okna do vrat lahko naredim največ 4 korake. Tudi pohištva je zelo malo. Zaradi vsega tega se počutim zelo utesnjeno.
Edina stvar, ki me vleče naprej, je pogled skozi okno. Če stopim na prste, se primem za križe na oknu in obrnem glavo pod določen kot, lahko vidim kostanjevo mladiko prav pod mojim oknom. Vsak dan jo gledam, vsak list poznam do vsake žile natančno. Oziroma sem ga – dokler ni na drevo prišla gosenica. Od takrat je listov vedno manj, jaz pa imam vsak dan manj upanja. Kljub temu da je obešanje po križih na oknu prepovedano (prepovedano se je namreč oknu približati), se ne morem zadržati, da ne bi gledal, kako gosenica žre mladiko. To je namreč edino življenje, ki ga imam v svoji bližini, saj se politični kaznjenci ne smemo videvati z drugimi zaporniki. Prizadevam si, da bi gosenico spravil z drevesa, preden poje vse liste.
Globoko v sebi se tudi sam počutim kot mladika, saj mi zapor pobira vedno več življenja, vendar sem se pripravljen boriti. Pripravljen sem se še boriti za svobodo, za slovenski narod, za vaju, za sebe. Kljub temu da sem slaboten vem, da bom prišel iz zapora. Mladika bo premagala gosenico.

Se vidimo kmalu …

vajin Ciril

Avtorica besedila: Hana Pavšič
Avtorica ilustracije: Anika Vončina