Čebelica in čmrlj

Na cvetlicah sta se srečala čebelica in čmrlj.
“Joj, čebelica, kako si suha! Kaj pa narediš z medom, ga ne poješ sama?”
“Ne, jaz naredim nekaj koristnega in dam tisto, kar naberem, ljudem. Nekaj ga pa seveda tudi sama pojem.”
“Si pa res bedasta!! Jaz vsega sam pojem,” je rekel čmrlj. “Čemu bi ga dajal drugim? Zato sem pa tako debel in imam veliko zaloge.”
“Pa naj bom še tako suha,” se je branila čebelica. “Me imajo pa ljudje bolj radi kakor tebe, ki samo ležišin ješ med.”
Nato je čebelica odletela proti panju.
Naslednji dan je čebelica že od ranega jutra pridno nabirala med, medtem ko je čmrlj še sladko spal. Cel dan ga je pridno nabirala in ko je sedla na zadnji cvet, je mimo pribrenčal len čmrlj. Ogovoril jo je: “Oh, čebelica, po nepotrebnem se trudiš že od ranega jutra. Takrat ko si ti že nabirala med, sem jaz še lepo sanjal.”
V tistem hipu pa se je tako stemnilo in tako je zatreskalo, da je čebelica brez premisleka vstala in odletela domov, na varno in suho. Len čmrlj pa je tako hitel nabirat hrano, saj je celo dopoldne lenaril. Ampak prehitel ga je dež. Naposled se je tako ulilo, da je čmrlj padel s cvetlice.Dolgo časa se je pobiral, ampak zaman. Navsezadnje se je tako ulilo, da ni mogel priti nikamor. Ker ni in ni nehalo deževati, on pa ni mogel priti niti do hrane niti domov, je pod cvetlico žalostno poginil.

 Nuša Makuc

Kobilica in mravlja

V gozdnem duplu sta živeli mravlja in kobilica. Bili sta sosedi, le vrata v duplino so ju ločevala.
Nekega dne je kobilica prišla na idejo, da bi živeli skupaj. S tem pa se je mravlja strinjala, ker sta bili zelo dobri prijateljici.
Obe sta pospravljali hiško, a nekega dne je kobilica začela iskati razloge za nepospravljanje hiške in okolice. Mravlja je od takrat naprej sama skrbela za hiško, sama kuhala, pospravljala in sama pobrisala prah. Sčasoma je mravlja to ugotovila in je sklenila, da ne bo več delala namesto kobilice. Tega pa kobilici ni povedala.
Nekega večera je kobilica prišla na večerjo, a na mizi zanjo ni bilo obeda, le Mravlja je uživala v toplem obroku. Zato pa jo je kobilica vprašala: “Kje je pa moja večerja?”
Mravlja pa ji je odgovorila: “Če želiš jesti, si sama skuhaj večerjo.”
Tega pa ji kobilica ni zamerila, saj je vedela, da če bo hotela jesti, bo morala trdo delati.

Trdo delaj, če želiš kaj dobiti od prijatelja.

Taja Sedej

Lisica in medved

Nekoč je živela lisica. Bila je zelo zvita. Odločila se je, da pretenta medveda. In tako je tudi storila.
Nekega dne je srečala medveda. Lisica ga je pozdravila, medved pa je sumničavo odvrnil: “Kaj hočeš?” “Nič žalega ti nočem,“ se je zlagala lisica. Povedala mu je, da je našla med. Medvedu so se že cedile sline in ji ukazal: “Gremo po med.”
Ko sta prispela do medu, mu je lisica rekla, da je med v drevesu, v deblu.
Medved je vtaknil gobec in polizal malo medu. Ko je pojedel ves med,je hotel izvleči smrček, a ni mogel, ker se je zagozdil.
Klical je lisico na pomoč, a zaman. Lisica je medtem privabila ducat lovcev. Medved je slišal lovce in začel bežati.

Martin Mitreski

Nespametne kokoši in lisica

Devet kokoši je živelo srečno življenje. Ničesar jim ni primanjkovalo. Bile so site, vesele, pa še gospodar jih imel rad.
A nekega večera se jim je zdela hrana tako dobra, da se je niso naveličale. Jedle so pozno v noč. Takrat pa je prišla sova. Opozorila jih je, da ponoči prihaja zelo lačna lisica. Kokoši je niso poslušale. Še naprej so se basale s hrano. Tedaj pa je prišla lisica. Začela je loviti vse kokoši. Nastal je kaos. Kokoši so brezglavo tekale naokrog, ker se niso imele kam skriti. Lisica je nesla eno kokoš. Ostale kokoši so postale zelo žalostne. Zavedale so se, da tega ne bi smele narediti. Od takrat naprej kokoši ne ostajajo zunaj pozno v noč, kajti vedo, da bo prišla lisica in bodo lahko vse postale njena žrtev.

 Jakob Rožič

Basni so nastale pri pouku slovenščine (učiteljica Tjaša Petkovšek).

Globoko v gozdu se je vila dolga reka, brez imena. V tej reki je živela družina bobrov.

Na en sončen zimski dan so se odpravili drsat k jezeru, malo stran od njihovega domovanja. Najmlajši je drsalke pozabil doma in zato jih je šel iskat. Medtem pa se je izgubil. Taval je po gozdu in kar na lepem zagledal zlato ranjeno ptičico. Pomagal ji je in za to mu je bila zelo hvaležna. Zelo dolgo sta hodila do doma, kjer je živel bobrček in tam ji je pomagal, ker jo je še vedno bolela noga. Povil ji je nogo in bilo ji je veliko bolje.

Iz ptičjih kril je padal zlat prah, ki je bobrčka vodil do jezera, kjer je stala objokana mama in zelo zaskrbljena družina. Ko je mama zagledala sinčka, mu je padla v objem od olajšanja. Ptičica pa je ostala zelo dobra prijateljica družine bobrov.

Taja Sedej

Šola

Šola je pač šola,
z mizami in klopmi,
z učenci polnimi radosti.

Med vikendi sama hodi po šolskem stopnišču,
se sam uči geometrijo,
sama spoznava glagole,
tudi sama poje in igra na klavir.

Sama gre tudi na šolsko kosilo in
v knjižnico prebirat knjige.

V ponedeljek pa rade volje
vase spusti učence,
ki po znanje so prišli.
Saj navado tako ima,
da vedno ostala bo ista.

Taja Sedej

…

Iskanje knjig je naporno, vsaj zame. Še posebej takrat, ko ne najdeš ničesar in bi zrušil ves svet za eno dobro knjigo, ki jo boš potem vzljubil ali se celo zaljubil vanjo. Stati pred polico knjig in iskati zasebnost svojega uma.
Gledati, listati knjige …
Bati se, da ti kakšna knjiga ne pade na tla zaradi razmajane police.
Skrivanje med knjižnimi policami kot igra v 4. razredu.
Skrivanje obraza za knjigo, ko nočeš, da te kdo vidi, ko nočeš, da te kdo v tistem dragocenem trenutku zmoti.
Beg v knjigo, da bi zapustil ljudi okoli sebe, da bi prikril obraz zaradi joka.
Razmišljati o knjigi, preden zaspiš, in sanjati o njej. Z njo se ukvarjati ves dan.
Jokati, poiskati v knjigi odgovore, ki jih drugje ne najdeš.
Odtavati in zamenjati svet knjige za resnični svet.
Sloneti na okenski polici ali kod drugod s knjigo v roki.
Pričakovati nadaljevanje knjige.
Obremenjevati se zaradi drugačnega konca knjige, kot si pričakoval in upal. Imeti svoj prav, svoje mišljenje.
Prebrati konec v knjigi in se zavedati, kaj vse ti je dala.

Cirila Lapajne

Če ne beremo, smo kot knjiga brez strani. Okrog nas se dogaja, mi pa ne vemo, za kaj gre.

Če ne beremo, smo prikrajšani za modrosti preteklih rodov in moramo iti v življenju od začetka, namesto da bi začeli, kjer so oni končali.

Knjigo sicer lahko beremo, ne da bi dojeli njen nauk, njeno bistvo. To je tako, kot da knjige sploh nismo prebrali.

Besede lahko bolijo, a so boleče le takrat, ko si mi to želimo.

Brez knjig bi bila jaz še vedno predšolski otrok, človeštvo pa vsak sam namesto sveta.

Pesem

Pišem pesmi,
berem pesmi,
jih rišem in gledam skozi druge oči.

Gradim jih,
hvalim
in se delam, kot da jih ni.

Živim jih,
gradim,
se jih bojim,
a jim včasih tudi godim.

To meni pomenijo pesmi.

Nika Likar

Besede

So le skupek zlogov, le skupek črk. No, vsaj za nekatere.

Zame so besede modrost. So mogočne. S svojo močjo izražajo misli, občutke, oblikujejo deželo domišljije, kamor zaideš v najtežjih trenutkih. Takrat so besede zdravilo. Pogovori, stavki, besede, zlogi, črke – vse to je zdravilo.

Ana Poljanec

Besedna svoboda

Sprva je le misel …
Misel. Tiha in nežna
v glavi človeka.

Nato je zvok.
Nežen, tih izdih,
ki objame zrak
in počaka, da izzveni.

Potem je tišina …
in zopet misel.
Sladkobno se raztopi
v ustih človeka
in nato objame.

Nežno odmeva
v zraku sameva …
beseda.

Morda zamorjena,
morda poglobljena,
lahko melanholična.
A beseda je svoboda
in svoboda je beseda,
korak do mišljenja
in ne do trpljenja.

A četudi boli …
Beseda je svobodna.

Klara Kavčič

Knjiga

Knjiga.
Mamljiva skrivnost
vabi, da v njej se zgubiš.
Ena sama modrost
komaj čaka, da v njo zdrviš.

Knjiga.
Skrita prijateljica
vedno pride na pomoč.
Ena sama zgodbica in postaneš vsevedoč.

Knjiga.
Sladke sanje,
ki jih brez spanja sniš spet in spet.
To čudovito branje,
ki te popelje v samo tvoj svet.

Andreja Vidmar

Knjiga

Rešila si me trpljenja,
potopila v svet mišljenja,
učila me, kako ljubiti,
kako nikoli pozabiti.
S poglavjem vsakim
si mi svobodo pokazala,
popeljala me v milino,
zato ne dojemam te
le kot svojo lastnino.

Nikoli nisi spregovorila,
brez izgovorjenih besed si me največ naučila.

Tara Caruso Bizjak

Ko bereš

Branje.
Nam uresničuje sanje.
S knjigo potuješ v daljne dežele,
in z njo – nemalokrat
rešiš življenje.

Brati se da, kjer te je volja,
doma, na drevesu
ali na sredi širnega polja,
a zdi se, kot da si na robu vesolja.

S knjigo v roki rešuješ princese,
potegneš morilca izza zavese,
včasih pa gre za preproste naloge,
kot je utišati vaške nadloge.

Ko pa obrneš zadnjo stran,
ves tvoj trud še ni bil zaman,
saj je na polici še ena knjiga
in dokler je ne prebereš,
te nič drugega ne briga.

Ajša Podgornik

Pesem

Pesem je vesolje rim in pravljičnih oblakov,
zgodba kitic in mavričnih korakov.
Ko zazrem se tja v daljavo,
polno zvezd mi napolni glavo.

A zvezde niso le besede, rime in vrstice.
To so čustva in misli in ptice,
za masko temne krutosti in pravice,
ki zastre vse nemočne klice.

Švigam mimo zvezd, osončij in vozov,
mimo mostov in bregov,
starih mitov in bogov,
kamor seže moj um
in kjer ne velja razum.

Prepustim se toku mlečne ceste,
da me svila nebesne neveste
ponese v srce sijočega vesolja,
tega neskončnega obzorja.

In ko se severnica utrne,
ko mali voz se obrne,
ko zemlja zastre sonce
in pokukam v prepovedane konce,
ko še zadnji žarek Venere poboža moje misli,
obrazi bogov niso več kisli.
In ko končam mavrično sliko, napišem še zadnjo piko.

Daša Vončina

Prijateljica

Dan, ko vsega postane preveč,
ko pogovor z mamo ne pomaga.
Takrat najraje bi kam se skrila,
da bi name pozabili.

Potem zberem moč,
uprem se negativnim mislim
in poiščem prijateljico,
ki nikoli ne razočara.
To je moja rama, na katero
vedno se lahko zanesem.

Samo list obrnem
in pobegnem – v čarobni domišlijski svet.
Tam spoznam, da lahko stvari so tudi veliko slabše,
že v naslednjem trenutku pa mi ponudi vero,
da nekoč bo tudi bolje.
Ja, knjiga res me vedno nauči kaj novega.
Mi razsvetli temačne misli in poskrbi,
da z njo postajam boljša in zrelejša oseba.

Kristina Neli Lampe

Zakaj knjiga živi

Knjiga živi,
da se malo giba,
da je vsem dosegljiva
in ne izgubljiva.

Knjiga živi,
a ti nikoli ne uide,
je kot kakšno zdravilo,
ki pozdravi tvoje misli.

Knjiga živi,
da kot ptiček poleti,
da dočaka potrpežljive
svoje bralce ubogljive.

Knjiga živi,
ko jo kak učenec vzame,
da dobi čisto modre
svoje lepe kodre.

Knjiga živi,
ko jo kak bralec izmakne
iz tihe te čudne
knjižnice budne.

Danaja Lampe

(brez naslova)

Vnuka sta me prijavila na neko dolgočasno predavanje o uporabi računalnika. Ko smo se usedli za mize, nam je začel nek mladenič govoriti o škatli pred nami. Nisem poslušal, saj sam ne zagovarjam prekomerne rabe interneta. Ko sem tako strmel v zaslon računalnika, sem začel razmišljati. Čez nekaj let nihče več ne bo bral knjig! Sploh ne bo več navadnih knjižnic in čitalnic. Namesto teh bo le velika soba, polna računalnikov in tablic. Ljudje bodo sedeli na udobnih stolih in brali iz spletne knjižnice …
Ko sem bil še majhen, si nihče ni mislil o kakšnih računalnikih, mobilnikih in podobnem. Vse, kar smo iskali, smo našli v knjigah. Danes vsak drugi človek praktično knjig ne uporablja več. Meni pa so kot mladeniču knjige največ pomenile. Knjige so mi izboljšale življenje. Zaradi njih sem postal uspešen zdravnik, kasneje fizik. Zaradi knjig me je le malo ljudi potegnilo za nos. Pravijo, da več kot veš, manj možnosti je, da te ljudje prinesejo okoli.

Ko sem tako razmišljal, sem naenkrat zaslišal hrup. Ostali so vstajali izza miz in odhajali domov. Tudi jaz sem se odpravil proti domu, kjer sta me pričakala vnuka. “Kako je bilo?” je vprašala Špela. “Odlično! Samo nekaj vama povem – berita, berita – in še enkrat – berita!” Špela in Bojan sta se začudeno spogledala, jaz pa sem se le nasmehnil in odšel v kopalnico.

Leon Kokošar

Besedila so nastala pri literarni delavnici “Knjiga, beseda, črka …” (mentorica: Tjaša Petkovšek)