Avtorica: Klara Kavčič

Arman se je zbudil na pregretem senu. Žarki so že silili skozi špranje hleva, kjer so bile ponoči in ob hudih nalivih zaprte krave. Družina je spoštovala in cenila krave, ki so ji bile v veliko pomoč pri oranju in drugih delih. Tudi mleko, sir, meso in koža so bili od njih.
Zvečer je šel Arman h kravi Elmaneli, ker si je zvila gleženj. Zanj je bila posebna, ker je imela že od rojstva napako. Manjkal ji je košček desnega ušesa. Od malega jo je spremljal in opazoval njene prve korake.
Mami je obljubil, da se bo iz hleva kmalu vrnil. Takoj ko se je zavedel, da mora mamo že pošteno skrbeti, se je poslovil od še speče krave. Ob vrnitvi v njihovo, od neviht zmajano kočo sta ga že čakala jezna oče in mama. Jeza je kar puhtela iz njiju. Začela sta vpiti nanj:
»Ti mali smrkavec, bolj bi moral pomagati pri opravilih, namesto da svoj čas posvečaš tisti trapasti kravi in jo crkljaš.«
Oče je stekel za sinom, ki je v zadregi že pobegnil v Elmanelino toplo in varno zavetje. A na poti ga je ujel in mu izprašil hlače tako, da se je iz njih prikazala gola koža. Arman je hitel braniti kravico in sebe z odgovarjanjem, a je s tem očeta še bolj razjezil. Oče je menil, da sin preveč česa posveča kravi, namesto družini in delu. Ker ni želel, da sin zaradi krave zanemarja svoje delovne dolžnosti, jo je sklenil zaklati. Tako ali tako so potrebovali meso in kožo. Arman se je branil na vse pretege, a nič ni pomagalo. Zato je sklenil, da s kravo še isti dan pobegneta od doma. Ni važno kam, da le gresta proč od teh, ki ju ne marajo.
Arman je v ruto je zavezal čutarico vode, košček kruha in sliko matere ter očeta. Zavihtel si jo je na rame in odšla sta v času, ko je mama nesla na tržnico prodajat natikače iz trsja, oče pa je bil v delavnici. Arman je bil tako jezen, da je brcnil v kamen ob poti. Če bi imel palico, bi z njo zagotovo udaril očeta. Vedel je, da se to ne sme, pa vendar … Začel je sovražiti ves svet. Nihče ga ni razumel.
Kar naenkrat so nebo prekrili črni oblaki. Začelo je deževati in se bliskati. Dež je Armanu bičal obraz. S kravico sta se zatekla pod hrast, ki je visoko v nebo raztezal svoje košate veje. Elmanelo je privezal za vejo, ki se je dotikala tal. Počenil je k drevesu in zakopal obraz v svoje, od dežja premočene dlani. Bil je potrt. Prevevala so ga sovražna čustva. Brcnil je v drevo.
Nenadoma je zaslišal iz notranjosti drevesa tiho ihtenje. Po vseh štirih je obšel mogočno široko drevo in na drugem koncu odkril majhno duplino, skozi katero je lahko prilezel le droben otrok. Iz dupline je vsa prestrašena obotavljaje prilezla deklica zabuhlih vek. Njene preplašene vranje črne oči so strmele vanj. Imela je dolge črne lase in krvavo rdeče ustnice. Bila je ciganskega rodu. Povedala mu je, da sta se njena oče in mati hudo sprla. Oče je materi grozil, ker se je prej pošteno napil. Hotel se je spraviti še nanjo in jo pretepsti, zato je pobegnila od doma. Armanu se je deklica zasmilila. Sočustvoval je z njo, saj je vedel, kako je, če nisi zaželen.
Med klepetanjem je že posijalo sonce in ogrelo premraženi telesci. Pogovor je oba razbremenil. Svet je postal lepši in pozitivnejši. Arman je okoli vratu nosil talisman za srečo. Snel ga je z vratu in ga deklici stisnil v mrzlo, umazano ročico ter rekel: »Na, podarim ti svojo srečo.« Deklica se je zasmejala do ušes in ga objela. Bila mu je tako hvaležna, kot ni bila še nobenemu človeku doslej. Še močneje ga je stisnila in šepnila: »Hvala, prijatelj moj!«

Zgodba je bila nagrajena na natečaju Otroci sveta.