Šola malo drugače

Avtorja: Lenart Boškovič in Primož Gantar

Raziskovalni tabor v Cerknem, ki ga že vrsto let organizira naša šola, se je letos odvijal od 4. do 8. novembra za učence 8. in 9. razredov. Na tabor smo se odpravili tisti, ki nas zanima drugačen način učenja.

V ponedeljek,  ko smo prispeli v CŠOD Cerkno, so nam uslužbenci najprej razložili pravila hišnega reda. Potem smo se odpravili v sobe in jih pripravili za bivanje. Prvi dan smo se preizkusili v orientaciji po kraju Cerkno, nato pa še v ustvarjanju glasbe z lastnimi glasbili ter ruščini. Zvečer pa smo se odpravili v muzej Laufarije, kjer so nam pokazali tradicionalne cerkljanske pustne maske.

V torek, ko smo se zbudili, smo se najprej obilno najedli.
Na prvi delavnici smo najprej spoznali osnove fotografiranja, nato pa odšli fotografirat okolico. Na drugi delavnici smo urili svoje tehnično znanje in izdelali vsak svoj tangram, v tretji pa smo se preizkusili v forenzičnih tehnikah iskanja storilcev na fizikalno kemijski delavnici.
Zvečer pa nas je učitelj  Matjaž Kerček preko potopisnega predavanja popeljal v Iran.

V sredo smo se po zajtrku odpravili na nordijsko hojo, kjer smo imeli malo nesreče z vremenom, a je bilo vseeno zabavno. Nato smo se zabavali pri delavnici nemščine s kvizom sestavljenem iz domačih besed, ki jih je bilo potrebno ustrezno naglasiti. Iz podjetja Kolektor sta prišla dva zaposlena, ki sta nam pokazala zanimive fizikalne in kemijske poskuse. Zvečer pa smo imeli tombolo in ples.

V četrtek smo se pred zajtrkom ogreli z jutranjo telovadbo, po zajtrku pa smo se na delavnici prve pomoči naučili obvezovati različne sklepe ter glavo. Nato pa smo naredili svoj program pri računalniški delavnici ter pri likovni delavnici eksperimentirali z barvami. Zvečer pa smo si ogledali film Nina.

Peti dan nas je dodobra razgibal pohod skozi vasi Labinje, Poče in čez Zakriž nazaj v dom na toplo in odlično kosilo, ki so ga pripravile kuharice. Po kosilu smo se zahvalili osebju ter kuharicam in se odpravili domov.

Tabor nam je bil všeč, ker smo se imeli zelo dobro, se zabavali ter se naučili marsikaj novega. Tabor priporočamo vsem, ki bi radi izboljšali svoje znanje na drugačen način.

Foto: Martina Kokelj

Zimska šola v naravi za učence 3. in 4. razreda

Avtorici: učiteljici Danica Klemenčič in Tatjana Ogrič

Učenci tretjega in četrtega razreda OŠ Idrija so v tretjem tednu meseca januarja 2016 preživeli nekaj dni v CŠOD na Vojskem. Ob športnih aktivnostih na snegu so spoznali tudi hišne ljubljenčke doma in se preizkusili v kuharskih veščinah.

Na Vojsko so se prvi odpravili učenci tretjega razreda. Ponedeljkovo dopoldne je bilo namenjeno prihodu, namestitvi v sobah doma, malici in krajšem sprehodu v središču vasi. Mnogi so prvič sami postiljali svoje postelje in v omarice nameščali vsebino iz potovalk ter kovčkov. Po odličnem kosilu, kjer so ostali krožniki prazni, se je en razred odpravil na lopatkanje, drugi na daljši pohod do kmetije na Jelenk, tretji pa je tekel na smučeh v bližnji dolinici. Ob mraku so se vse tri skupine zbrale v jedilnici in zapisale kratek dnevnik dogajanja. Po večerji so z zanimivo gibalno igro po prostorih doma razgibali možgane in se odpravili k počitku

Torkov dan je prinesel hladno dopoldne. Izkoristili smo ga za zamenjavo dejavnosti prejšnjega dne. Enake vsebine z rotacijo dejavnosti so se odvijala popoldne. Po večerji so se učenci zbrali v veliki dvorani doma, kjer so se »sobe« predstavile. Bili smo priča zanimivim predstavitvam. Utrujeni od bogato preživetega dneva na zraku je spanec tokrat prej legel na oči.

Sredino dopoldne je bilo kuharsko in naravoslovno naravnano. Del naše kulinarične dediščine so idrijski žlikrofi. Ročne spretnosti so bile namenjene gnetenju testa, oblikovanju krompirjevih kroglic in oblikovanju žlikrofa. Najbolj vneti matematiki so izračunali, da je bilo po oceni narejenih 2000 žlikrofov. In verjemite, kuharja nista med odpadke vrgla niti enega. Menda so biti to do sedaj najboljše izdelani žlikrofi.
V zgornjem nadstropju doma Vojsko imajo kar nekaj zanimivih in nenavadnih živali. Mnogi so se s kačo prvič srečali, tudi legvan ni žival, ki bi jo imeli priložnost videti kjer koli.

Pripravljeni na odhod domov smo se v avli doma srečali z učenci in učiteljicami četrtega razreda, ki so sredino dopoldne v šoli preživeli malce drugače. V telovadnici so pod mentorstvom učitelja Petra Tončiča, učiteljice Špele Šemrl in dijakinje Sare Sedej zagrizli v plezalne stene ter se pomerili v šaljivih štafetnih igrah. V učilnici pa jim je o ustrezni opremi planinca in pravilih varne hoje v gore povedal mnogo zanimivega dolgoletni učitelj in mentor mladih planincev Nace Breitenberger. Gorski reševalec in vodnik psa reševalca Danilo Pavšič pa jim je predstavil delo in opremo gorskih reševalcev. Še posebej zanimivo se je zdelo vsem učencem to, da sta se s psičko Flo usposobila za reševanje ponesrečencev s pomočjo helikopterja.

Popoldan pa so si na zasneženem Vojskem tudi četrtošolci pripeli tekaške smuči ali se odpravili na zimski pohod. V četrtek in petek dopoldan so poleg aktivnosti na snegu pobliže spoznali še neobičajne prebivalce doma: ameriškega goža Borisa, legvana z imenom Gringo, želve rdečevratke, hrčke, mongolske puščavske podgane in čilske veverice – deguje.

Tudi ob večerih za domotožje ni bilo časa. Šaljive družabne igre in domiselni nastopi učencev so poskrbeli, da so večerne urice še prehitro minile. Med sobami nekaterih sošolcev in sošolk pa so potovala tudi ljubezenska pisemca.

Zadnji večer je ostalo še dovolj časa za pripravo sladkih zalogajčkov iz suhega sadja.

Kuharji doma so nas vse dni razvajali z okusno hrano, vsi delavci doma pa skrbeli za naše dobro počutje in poučne ter zanimive aktivnosti.

Velika večina učencev je v teh dneh prvič stala na tekaških smučeh, prvič preživela noč od doma brez staršev in imela priložnost prevzeti skrb zase. Te prve izkušnje so vsi junaško prestali.

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Orfej in Evridika

Avtor: Arian Sedej

Po poti v zgornji svet je Orfej hodil hitro, a vendar ne preveč, da ga bi Evridika še vedno dohitevala. Vso pot je prisluškoval njenim korakom, dihanju, klical jo je, a si ni upal pogledati nazaj. Poskušal se je pomiriti z mislijo, da vodi zgolj dušo svoje drage, ne pa tudi telesa. Zato ne bi mogel od nje slišati še tako tihega zvoka premikanja. Le od časa do časa je zaslišal tanke visoke glasove, a ni mogel vedeti, ali je to šušljanje Evridikine duše, saj je bilo okoli še na tisoče drugih. Kmalu sta prispela do Stiksa; temačni vodi, ki je drla mimo, se ni videlo nasprotnega brega, saj se je ta pogrezal v mračno temo.
Ubranemu šumenju se je pridružil še drug pljuskajoč zvok. Nekaj trenutkov kasneje se je iz teme izvila temna po pojava: čoln, ki je drsel skozi valove in postavo na njem, odeto v črno. To je bil Haron, brodnik. Ko se je pripeljal k bregu, se je čoln ustavil, z njega pa so se usule duše ter se cvileč in vzdihujoč podale v njihovo bodočo domovino. Že ko je mislil odriniti, je Orfej zaprosil:
»Prosim, prepelji naju na drugi breg!«
Brodnik se je ustavil. Počasi se je obrnil in dvignil pogled; v Orfeja sta se zastrmeli prazni očesni jamici ter gola lobanja. Ogrinjalo mu je malce zdrsnilo s telesa in Orfej se je zdrznil, ko je zagledal bleščeče bela rebra, ki so štrlela z vretenc. Nato se je počasi obrnil ter znova poprijel za veslo. Orfej pa se ni dal kar tako:
»To je volja kralja Plutona!«
Tedaj je brodnik prenehal ter godrnjaje spustil dvojico na krov. Nato je čoln odrinil od brega in zaveslal. Kmalu se je tudi domovanje mrtvih zavilo v tančico skrivnosti. Nekaj časa se je slišalo samo šumenje reke in drsenje čolna po gladini.
Nekaj trenutkov kasneje in čoln se je ustavil na drugem bregu. Orfej je izstopil in jo mimo gruče čakajočih duš naglo ubral proti luči – izhodu iz podzemlja. Kako srečen je postal, ko ga je spet objel svež zrak in oblila sončeva svetloba! Radostno se je zasukal na peti in se zagledal v dušo svoje drage. Bila je prosojna, da je lahko videl skoznjo, in ko jo je hotel pobožati po licu, je začutil hlad, kot da bi dal roko v vodo.
Obrnil se je in odhitel domov. Tam je na trati še vedno ležalo truplo, okoli pa žalujoče prijateljice. Tedaj je  Orfej ponovno začutil hlad, ko je duša Evridike prilebdela mimo in se pogreznila v svoje telo. Hip zatem so Evridiki zatrepetale trepalnice in prsi so zaplale, ko se je vrnila v življenje. Prijateljice in Orfej so jokale, a ne od žalosti, temveč od veselja. Tedaj je Evridika objela Orfeja in ga s srečo, hvaležnostjo in lesketom v očeh pogledala ter poljubila.

Vsak se s kom pogovarja

Vsak se s kom pogovarja:
zvezde z vesoljem,
sonce z luno,
morje s školjkami,
hobotnice z ribami,
kmet z zemljo,
babica z dedkom,
mamica z očetom,
punca s fantom,
klovn s klovneso.
Vsak se s kom pogovarja
in na nešteto vprašanj odgovarja.
Vsi imamo par.

Maruša Kopač,
učenka 4. a

 *Pesem smo prejeli na naslov uredništva in jo z veseljem objavljamo.

Nekje …

Nekje sonce gori,
nekje dežek rosi,
nekje suša godi,
nekje poplava grozi.

Da bi se le spremenilo,
da bi se le spremenilo.

Nekje pa v miru živijo,
nekje pa v miru živijo,
nekje pa lepo živijo,
nekje pa lepo živijo.

Da bi se ne spremenilo,
da bi se ne spremenilo.

Cene Skrt

Avtorica: Tea Anzelm

Veverica in miš

Avtorica: Kristina Neli Lampe

Nekoč je veverica k sebi na čaj povabila sosedo miško. Namesto da bi se pogovarjali, je morala miška tiho poslušati veverico.
»Moj dom je tako majhen in temen, sploh nisem srečna in zadovoljna tukaj. Zelo rada bi imela velik grad samo zase,« je tarnala veverica.
Miška kar ni mogla verjeti, kako grdo govori veverica o svojem domu, zato je sklenila, da gre kar nazaj v svoj domek. Doma je nekaj časa razmišljala, kaj bi se zgodilo, če bi veverica izgubila dom.
In prav tisto noč je tako močno deževalo in grmelo, da je strela treščila naravnost v veveričino drevo. Vsa prestrašena je tekala naokrog in ni vedela, kaj naj stori, saj je ostala brez doma. Spomnila se je na miško in stekla k njej. V miškinem varnem domu ji je veverica povedala, da je ostala brez doma in da ne ve, kje bo sedaj živela. Miška pa ji je rekla le: »Morala bi bolj ceniti svoj dom, dokler si ga imela, in zato ti svetujem, da odslej ceniš vse, kar imaš«.

Moja sreča, tvoja sreča

Avtorica: Klara Kavčič

Arman se je zbudil na pregretem senu. Žarki so že silili skozi špranje hleva, kjer so bile ponoči in ob hudih nalivih zaprte krave. Družina je spoštovala in cenila krave, ki so ji bile v veliko pomoč pri oranju in drugih delih. Tudi mleko, sir, meso in koža so bili od njih.
Zvečer je šel Arman h kravi Elmaneli, ker si je zvila gleženj. Zanj je bila posebna, ker je imela že od rojstva napako. Manjkal ji je košček desnega ušesa. Od malega jo je spremljal in opazoval njene prve korake.
Mami je obljubil, da se bo iz hleva kmalu vrnil. Takoj ko se je zavedel, da mora mamo že pošteno skrbeti, se je poslovil od še speče krave. Ob vrnitvi v njihovo, od neviht zmajano kočo sta ga že čakala jezna oče in mama. Jeza je kar puhtela iz njiju. Začela sta vpiti nanj:
»Ti mali smrkavec, bolj bi moral pomagati pri opravilih, namesto da svoj čas posvečaš tisti trapasti kravi in jo crkljaš.«
Oče je stekel za sinom, ki je v zadregi že pobegnil v Elmanelino toplo in varno zavetje. A na poti ga je ujel in mu izprašil hlače tako, da se je iz njih prikazala gola koža. Arman je hitel braniti kravico in sebe z odgovarjanjem, a je s tem očeta še bolj razjezil. Oče je menil, da sin preveč česa posveča kravi, namesto družini in delu. Ker ni želel, da sin zaradi krave zanemarja svoje delovne dolžnosti, jo je sklenil zaklati. Tako ali tako so potrebovali meso in kožo. Arman se je branil na vse pretege, a nič ni pomagalo. Zato je sklenil, da s kravo še isti dan pobegneta od doma. Ni važno kam, da le gresta proč od teh, ki ju ne marajo.
Arman je v ruto je zavezal čutarico vode, košček kruha in sliko matere ter očeta. Zavihtel si jo je na rame in odšla sta v času, ko je mama nesla na tržnico prodajat natikače iz trsja, oče pa je bil v delavnici. Arman je bil tako jezen, da je brcnil v kamen ob poti. Če bi imel palico, bi z njo zagotovo udaril očeta. Vedel je, da se to ne sme, pa vendar … Začel je sovražiti ves svet. Nihče ga ni razumel.
Kar naenkrat so nebo prekrili črni oblaki. Začelo je deževati in se bliskati. Dež je Armanu bičal obraz. S kravico sta se zatekla pod hrast, ki je visoko v nebo raztezal svoje košate veje. Elmanelo je privezal za vejo, ki se je dotikala tal. Počenil je k drevesu in zakopal obraz v svoje, od dežja premočene dlani. Bil je potrt. Prevevala so ga sovražna čustva. Brcnil je v drevo.
Nenadoma je zaslišal iz notranjosti drevesa tiho ihtenje. Po vseh štirih je obšel mogočno široko drevo in na drugem koncu odkril majhno duplino, skozi katero je lahko prilezel le droben otrok. Iz dupline je vsa prestrašena obotavljaje prilezla deklica zabuhlih vek. Njene preplašene vranje črne oči so strmele vanj. Imela je dolge črne lase in krvavo rdeče ustnice. Bila je ciganskega rodu. Povedala mu je, da sta se njena oče in mati hudo sprla. Oče je materi grozil, ker se je prej pošteno napil. Hotel se je spraviti še nanjo in jo pretepsti, zato je pobegnila od doma. Armanu se je deklica zasmilila. Sočustvoval je z njo, saj je vedel, kako je, če nisi zaželen.
Med klepetanjem je že posijalo sonce in ogrelo premraženi telesci. Pogovor je oba razbremenil. Svet je postal lepši in pozitivnejši. Arman je okoli vratu nosil talisman za srečo. Snel ga je z vratu in ga deklici stisnil v mrzlo, umazano ročico ter rekel: »Na, podarim ti svojo srečo.« Deklica se je zasmejala do ušes in ga objela. Bila mu je tako hvaležna, kot ni bila še nobenemu človeku doslej. Še močneje ga je stisnila in šepnila: »Hvala, prijatelj moj!«

Zgodba je bila nagrajena na natečaju Otroci sveta.