Avtor: Arian Sedej

Po poti v zgornji svet je Orfej hodil hitro, a vendar ne preveč, da ga bi Evridika še vedno dohitevala. Vso pot je prisluškoval njenim korakom, dihanju, klical jo je, a si ni upal pogledati nazaj. Poskušal se je pomiriti z mislijo, da vodi zgolj dušo svoje drage, ne pa tudi telesa. Zato ne bi mogel od nje slišati še tako tihega zvoka premikanja. Le od časa do časa je zaslišal tanke visoke glasove, a ni mogel vedeti, ali je to šušljanje Evridikine duše, saj je bilo okoli še na tisoče drugih. Kmalu sta prispela do Stiksa; temačni vodi, ki je drla mimo, se ni videlo nasprotnega brega, saj se je ta pogrezal v mračno temo.
Ubranemu šumenju se je pridružil še drug pljuskajoč zvok. Nekaj trenutkov kasneje se je iz teme izvila temna po pojava: čoln, ki je drsel skozi valove in postavo na njem, odeto v črno. To je bil Haron, brodnik. Ko se je pripeljal k bregu, se je čoln ustavil, z njega pa so se usule duše ter se cvileč in vzdihujoč podale v njihovo bodočo domovino. Že ko je mislil odriniti, je Orfej zaprosil:
»Prosim, prepelji naju na drugi breg!«
Brodnik se je ustavil. Počasi se je obrnil in dvignil pogled; v Orfeja sta se zastrmeli prazni očesni jamici ter gola lobanja. Ogrinjalo mu je malce zdrsnilo s telesa in Orfej se je zdrznil, ko je zagledal bleščeče bela rebra, ki so štrlela z vretenc. Nato se je počasi obrnil ter znova poprijel za veslo. Orfej pa se ni dal kar tako:
»To je volja kralja Plutona!«
Tedaj je brodnik prenehal ter godrnjaje spustil dvojico na krov. Nato je čoln odrinil od brega in zaveslal. Kmalu se je tudi domovanje mrtvih zavilo v tančico skrivnosti. Nekaj časa se je slišalo samo šumenje reke in drsenje čolna po gladini.
Nekaj trenutkov kasneje in čoln se je ustavil na drugem bregu. Orfej je izstopil in jo mimo gruče čakajočih duš naglo ubral proti luči – izhodu iz podzemlja. Kako srečen je postal, ko ga je spet objel svež zrak in oblila sončeva svetloba! Radostno se je zasukal na peti in se zagledal v dušo svoje drage. Bila je prosojna, da je lahko videl skoznjo, in ko jo je hotel pobožati po licu, je začutil hlad, kot da bi dal roko v vodo.
Obrnil se je in odhitel domov. Tam je na trati še vedno ležalo truplo, okoli pa žalujoče prijateljice. Tedaj je  Orfej ponovno začutil hlad, ko je duša Evridike prilebdela mimo in se pogreznila v svoje telo. Hip zatem so Evridiki zatrepetale trepalnice in prsi so zaplale, ko se je vrnila v življenje. Prijateljice in Orfej so jokale, a ne od žalosti, temveč od veselja. Tedaj je Evridika objela Orfeja in ga s srečo, hvaležnostjo in lesketom v očeh pogledala ter poljubila.