Čebelica in čmrlj

Na cvetlicah sta se srečala čebelica in čmrlj.
“Joj, čebelica, kako si suha! Kaj pa narediš z medom, ga ne poješ sama?”
“Ne, jaz naredim nekaj koristnega in dam tisto, kar naberem, ljudem. Nekaj ga pa seveda tudi sama pojem.”
“Si pa res bedasta!! Jaz vsega sam pojem,” je rekel čmrlj. “Čemu bi ga dajal drugim? Zato sem pa tako debel in imam veliko zaloge.”
“Pa naj bom še tako suha,” se je branila čebelica. “Me imajo pa ljudje bolj radi kakor tebe, ki samo ležišin ješ med.”
Nato je čebelica odletela proti panju.
Naslednji dan je čebelica že od ranega jutra pridno nabirala med, medtem ko je čmrlj še sladko spal. Cel dan ga je pridno nabirala in ko je sedla na zadnji cvet, je mimo pribrenčal len čmrlj. Ogovoril jo je: “Oh, čebelica, po nepotrebnem se trudiš že od ranega jutra. Takrat ko si ti že nabirala med, sem jaz še lepo sanjal.”
V tistem hipu pa se je tako stemnilo in tako je zatreskalo, da je čebelica brez premisleka vstala in odletela domov, na varno in suho. Len čmrlj pa je tako hitel nabirat hrano, saj je celo dopoldne lenaril. Ampak prehitel ga je dež. Naposled se je tako ulilo, da je čmrlj padel s cvetlice.Dolgo časa se je pobiral, ampak zaman. Navsezadnje se je tako ulilo, da ni mogel priti nikamor. Ker ni in ni nehalo deževati, on pa ni mogel priti niti do hrane niti domov, je pod cvetlico žalostno poginil.

 Nuša Makuc

Kobilica in mravlja

V gozdnem duplu sta živeli mravlja in kobilica. Bili sta sosedi, le vrata v duplino so ju ločevala.
Nekega dne je kobilica prišla na idejo, da bi živeli skupaj. S tem pa se je mravlja strinjala, ker sta bili zelo dobri prijateljici.
Obe sta pospravljali hiško, a nekega dne je kobilica začela iskati razloge za nepospravljanje hiške in okolice. Mravlja je od takrat naprej sama skrbela za hiško, sama kuhala, pospravljala in sama pobrisala prah. Sčasoma je mravlja to ugotovila in je sklenila, da ne bo več delala namesto kobilice. Tega pa kobilici ni povedala.
Nekega večera je kobilica prišla na večerjo, a na mizi zanjo ni bilo obeda, le Mravlja je uživala v toplem obroku. Zato pa jo je kobilica vprašala: “Kje je pa moja večerja?”
Mravlja pa ji je odgovorila: “Če želiš jesti, si sama skuhaj večerjo.”
Tega pa ji kobilica ni zamerila, saj je vedela, da če bo hotela jesti, bo morala trdo delati.

Trdo delaj, če želiš kaj dobiti od prijatelja.

Taja Sedej

Lisica in medved

Nekoč je živela lisica. Bila je zelo zvita. Odločila se je, da pretenta medveda. In tako je tudi storila.
Nekega dne je srečala medveda. Lisica ga je pozdravila, medved pa je sumničavo odvrnil: “Kaj hočeš?” “Nič žalega ti nočem,“ se je zlagala lisica. Povedala mu je, da je našla med. Medvedu so se že cedile sline in ji ukazal: “Gremo po med.”
Ko sta prispela do medu, mu je lisica rekla, da je med v drevesu, v deblu.
Medved je vtaknil gobec in polizal malo medu. Ko je pojedel ves med,je hotel izvleči smrček, a ni mogel, ker se je zagozdil.
Klical je lisico na pomoč, a zaman. Lisica je medtem privabila ducat lovcev. Medved je slišal lovce in začel bežati.

Martin Mitreski

Nespametne kokoši in lisica

Devet kokoši je živelo srečno življenje. Ničesar jim ni primanjkovalo. Bile so site, vesele, pa še gospodar jih imel rad.
A nekega večera se jim je zdela hrana tako dobra, da se je niso naveličale. Jedle so pozno v noč. Takrat pa je prišla sova. Opozorila jih je, da ponoči prihaja zelo lačna lisica. Kokoši je niso poslušale. Še naprej so se basale s hrano. Tedaj pa je prišla lisica. Začela je loviti vse kokoši. Nastal je kaos. Kokoši so brezglavo tekale naokrog, ker se niso imele kam skriti. Lisica je nesla eno kokoš. Ostale kokoši so postale zelo žalostne. Zavedale so se, da tega ne bi smele narediti. Od takrat naprej kokoši ne ostajajo zunaj pozno v noč, kajti vedo, da bo prišla lisica in bodo lahko vse postale njena žrtev.

 Jakob Rožič

Basni so nastale pri pouku slovenščine (učiteljica Tjaša Petkovšek).