Basni

Čebelica in čmrlj

Na cvetlicah sta se srečala čebelica in čmrlj.
“Joj, čebelica, kako si suha! Kaj pa narediš z medom, ga ne poješ sama?”
“Ne, jaz naredim nekaj koristnega in dam tisto, kar naberem, ljudem. Nekaj ga pa seveda tudi sama pojem.”
“Si pa res bedasta!! Jaz vsega sam pojem,” je rekel čmrlj. “Čemu bi ga dajal drugim? Zato sem pa tako debel in imam veliko zaloge.”
“Pa naj bom še tako suha,” se je branila čebelica. “Me imajo pa ljudje bolj radi kakor tebe, ki samo ležišin ješ med.”
Nato je čebelica odletela proti panju.
Naslednji dan je čebelica že od ranega jutra pridno nabirala med, medtem ko je čmrlj še sladko spal. Cel dan ga je pridno nabirala in ko je sedla na zadnji cvet, je mimo pribrenčal len čmrlj. Ogovoril jo je: “Oh, čebelica, po nepotrebnem se trudiš že od ranega jutra. Takrat ko si ti že nabirala med, sem jaz še lepo sanjal.”
V tistem hipu pa se je tako stemnilo in tako je zatreskalo, da je čebelica brez premisleka vstala in odletela domov, na varno in suho. Len čmrlj pa je tako hitel nabirat hrano, saj je celo dopoldne lenaril. Ampak prehitel ga je dež. Naposled se je tako ulilo, da je čmrlj padel s cvetlice.Dolgo časa se je pobiral, ampak zaman. Navsezadnje se je tako ulilo, da ni mogel priti nikamor. Ker ni in ni nehalo deževati, on pa ni mogel priti niti do hrane niti domov, je pod cvetlico žalostno poginil.

 Nuša Makuc

 

Kobilica in mravlja

V gozdnem duplu sta živeli mravlja in kobilica. Bili sta sosedi, le vrata v duplino so ju ločevala.
Nekega dne je kobilica prišla na idejo, da bi živeli skupaj. S tem pa se je mravlja strinjala, ker sta bili zelo dobri prijateljici.
Obe sta pospravljali hiško, a nekega dne je kobilica začela iskati razloge za nepospravljanje hiške in okolice. Mravlja je od takrat naprej sama skrbela za hiško, sama kuhala, pospravljala in sama pobrisala prah. Sčasoma je mravlja to ugotovila in je sklenila, da ne bo več delala namesto kobilice. Tega pa kobilici ni povedala.
Nekega večera je kobilica prišla na večerjo, a na mizi zanjo ni bilo obeda, le Mravlja je uživala v toplem obroku. Zato pa jo je kobilica vprašala: “Kje je pa moja večerja?”
Mravlja pa ji je odgovorila: “Če želiš jesti, si sama skuhaj večerjo.”
Tega pa ji kobilica ni zamerila, saj je vedela, da če bo hotela jesti, bo morala trdo delati.

Trdo delaj, če želiš kaj dobiti od prijatelja.

Taja Sedej

 

Lisica in medved

Nekoč je živela lisica. Bila je zelo zvita. Odločila se je, da pretenta medveda. In tako je tudi storila.
Nekega dne je srečala medveda. Lisica ga je pozdravila, medved pa je sumničavo odvrnil: “Kaj hočeš?” “Nič žalega ti nočem,“ se je zlagala lisica. Povedala mu je, da je našla med. Medvedu so se že cedile sline in ji ukazal: “Gremo po med.”
Ko sta prispela do medu, mu je lisica rekla, da je med v drevesu, v deblu.
Medved je vtaknil gobec in polizal malo medu. Ko je pojedel ves med,je hotel izvleči smrček, a ni mogel, ker se je zagozdil.
Klical je lisico na pomoč, a zaman. Lisica je medtem privabila ducat lovcev. Medved je slišal lovce in začel bežati.

Martin Mitreski

Nespametne kokoši in lisica

Devet kokoši je živelo srečno življenje. Ničesar jim ni primanjkovalo. Bile so site, vesele, pa še gospodar jih imel rad.
A nekega večera se jim je zdela hrana tako dobra, da se je niso naveličale. Jedle so pozno v noč. Takrat pa je prišla sova. Opozorila jih je, da ponoči prihaja zelo lačna lisica. Kokoši je niso poslušale. Še naprej so se basale s hrano. Tedaj pa je prišla lisica. Začela je loviti vse kokoši. Nastal je kaos. Kokoši so brezglavo tekale naokrog, ker se niso imele kam skriti. Lisica je nesla eno kokoš. Ostale kokoši so postale zelo žalostne. Zavedale so se, da tega ne bi smele narediti. Od takrat naprej kokoši ne ostajajo zunaj pozno v noč, kajti vedo, da bo prišla lisica in bodo lahko vse postale njena žrtev.

 Jakob Rožič

Basni so nastale pri pouku slovenščine (učiteljica Tjaša Petkovšek).

Mali bobrček

Globoko v gozdu se je vila dolga reka, brez imena. V tej reki je živela družina bobrov.

Na en sončen zimski dan so se odpravili drsat k jezeru, malo stran od njihovega domovanja. Najmlajši je drsalke pozabil doma in zato jih je šel iskat. Medtem pa se je izgubil. Taval je po gozdu in kar na lepem zagledal zlato ranjeno ptičico. Pomagal ji je in za to mu je bila zelo hvaležna. Zelo dolgo sta hodila do doma, kjer je živel bobrček in tam ji je pomagal, ker jo je še vedno bolela noga. Povil ji je nogo in bilo ji je veliko bolje.

Iz ptičjih kril je padal zlat prah, ki je bobrčka vodil do jezera, kjer je stala objokana mama in zelo zaskrbljena družina. Ko je mama zagledala sinčka, mu je padla v objem od olajšanja. Ptičica pa je ostala zelo dobra prijateljica družine bobrov.

Taja Sedej

 

Šola

Šola je pač šola,
z mizami in klopmi,
z učenci polnimi radosti.

Med vikendi sama hodi po šolskem stopnišču,
se sam uči geometrijo,
sama spoznava glagole,
tudi sama poje in igra na klavir.

Sama gre tudi na šolsko kosilo in
v knjižnico prebirat knjige.

V ponedeljek pa rade volje
vase spusti učence,
ki po znanje so prišli.
Saj navado tako ima,
da vedno ostala bo ista.

Taja Sedej

Če pomagaš drugim, v življenju daleč prideš

Pogovarjali sta se Nastja Grošelj in Neja Jeram.

Ansambel Javor je v četrtek, 26. novembra, zvečer v sodelovanju z Osnovno šolo Idrija izvedel dobrodelni koncert, ki pa ni bil njihov prvi. To je prepoznal vsak prisoten, ki ima vsaj kanček občutka za narodnozabavno glasbo, ki jo izvajajo. V Modri dvorani so pričarali veselo vzdušje in veliko dobre volje, pri čemer jim je pomagal šolski zborček in še veliko drugih nastopajočih.

 

Kakšno se vam je zdelo vzdušje na prireditvi?
Vzdušje je bilo čudovito, to sodelovanje z otroki je bilo za nas res en poseben občutek. Še nikoli nismo doživeli, da stojiš na odru in zraven slišiš še otroški zborček. To je res čudovito.

Ste s svojim nastopom zadovoljni?
Smo. Vedno bi lahko bilo še boljše, vendar je bilo v redu.

Kako to, da ste se sploh odločili za sodelovanje na dobrodelni prireditvi?
V bistvu so nas povabili, da pridemo. Radi smo se odzvali, ker se tudi drugače dobrodelnih prireditev radi udeležujemo, če le moremo. Pomembno je, da si pomagamo.

Ali ste že prej nastopali na kakšni dobrodelni prireditvi?
Ja, kot sem že prej rekla, če le zmoremo in smo prosti, se radi odzovemo.

Ali ste se člani zasedbe poznali že prej?
Ja, dva sva se poznala že od prej. Nato smo dobili še dva člana, ki sta tudi nekaj v sorodu, tako da malo smo se, nekaj pa ne. Mešano smo se združili.

Kako pa je ansambel nastal? Kdo je dal pobudo za nastanek?
Za nastanek je dal pobudo vodja ansambla, to je basist Blaž. On se je nekako odločil, da bo imel svoj ansambel in potem počasi sestavil zasedbo.

Zakaj pa ravno ime Javor?
Javor … Na črnovrški planoti, od koder prihajamo, je veliko javorjev, pa smo nekako zaradi tega dali ime.

Kje in kdaj potekajo vaše vaje?
Vaje potekajo v Črnem Vrhu. Doma imamo eno sobico in se enkrat na teden tam dobimo ter povadimo.

Koliko albumov ste že izdali?
Izdali smo tri albume, sedaj pa je v delu četrti. Mislim, da bo spomladi izšel.

Ali ima skupina kakšno poslanstvo? Na primer zvišati poslušanost narodnozabavne glasbe?
Ja, zelo se trudimo. Res želimo predvsem zvišati poslušanost kvalitetne narodnozabavne glasbe.

Zakaj pa ste se odločili, da boste izvajali ravno to zvrst glasbe?
Hmm … Ta glasba nam je všeč. Mislim, da lahko kar za vse člane trdim, da že od malih nog poslušamo in sledimo tej zvrsti. Če je kvalitetno izvedena, je to tudi zelo dobra glasba.

Ali imate pred nastopi tremo? Kako jo odpravite?
Trema je zmeraj prisotna, enkrat malo več, drugič malo manj. Odpravljamo jo vsak po svoje, poskušaš se umiriti in pripravit, da bo nastop kar se da najbolje potekal.

Kaj pa bi želeli sporočiti našim bralcem?
Želeli bi jim sporočiti, da je zelo lepo, da se udeležujejo dobrodelnih prireditev, da se zavedajo, da je pomoč drug drugemu zelo pomembna. S tem v življenju daleč prideš. Ti si zadovoljen, zadovoljni so tisti, ki jim pomagaš, to je zelo pomembno.

Begunci malo drugače

Avtorica: Klara Kavčič

V torek, 17. novembra, smo učenci višje stopnje imeli predavanje o beguncih. V okviru tedna globalnega učenja sta nam ga pripravili učiteljica Marija Majnik in študentka Gaja Rupnik Caruso.

Ko smo se učenci odpravljali na predavanje, smo si vsi mislili, da bo to še eno od predavanj, kako moramo ravnati, obravnavati begunce … Pa temu ni bilo tako. To je bil pogovor s prostovoljko, ki je z begunci preživela celo poletje. Gaja Rupnik Caruso je sicer študentka arhitekture, poleti pa se je udeležila kampa, kjer so imeli enega od preživetih dni v Berlinu namenjenega tudi prostovoljnemu delu z begunci. Zgodbe teh beguncev so jo tako presunile, da se je odločila, da jim bo pomagala še celo poletje. Z avtobusom je potovala je po Nemčiji in Danski ter tako obiskala Berlin, Hamburg … Vse samo, da bi pomagala beguncem.

V prvem delu predavanja, ki ga je vodila učiteljica Marija Majnik, smo izvedeli nekaj splošnih podatkov o begunski krizi. Ogledali smo si tudi kratek film, ki ga je naredila OZN. V drugem delu predavanja, pravzaprav pogovoru, pa je Gaja svoje izkušnje delila z nami. Povedala nam je veliko zanimivih podatkov, med drugim tudi, kako so tisti ljudje polni veselja, sreče, kljub dogodkom, ki so jih prestali. Govorila je tudi o svojih notranjih doživljanjih, o novih poznanstvih … Vse te zgodbe so se nas zelo dotaknile in po resnici povem, da je predavanje preseglo vsa moja pričakovanja in pričakovanja vrstnikov.

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

Foto: Tara Caruso Bizjak

Športni dan ali da se le ne bi izgubili

Avtorica: Taja Sedej

Četrtek, 12. novembra 2015, je bil za učence 7. razreda rezerviran za športni dan, ki pa je bil dokaj zanimiv.

Izpred šole smo pot začeli proti Pšenku. Pot je bila dolga približno 45 minut. Ko smo prispeli na cilj, smo imeli malico, nato pa smo dobili navodila. Šli smo na orientacijski pohod oz. tek. Dekleta smo imela 8 kontrolnih točk, fantje pa nekaj točk več.

Ko smo bili vsi naokoli, razen 6 deklet, nas je začelo malo skrbeti. Na srečo smo jih lahko poklicali. Narobe obrnile karto in jo mahnile proti Idriji. Prišle so 15 minut za tem, ko smo jih poklicali.

S tem je bilo vseh dogodivščin konec, ker smo se morali odpraviti proti šoli, na nas pa sta čakali še 6. in 7. učna ura.

Ogled operne predstave Pastir

Avtorica: Vita Čar

V torek, 10. novembra 2015, smo šestošolci odšli v Ljubljano, v dvorano SNG Opera in balet Ljubljana, na ogled operne predstave Pastir.

Ko je bila ura 9.30, smo se vsi učenci zbrali v jedilnici in pojedli okusno malico, nato pa odšli na avtobusno postajo, kjer sta nas že čakala avtobusa. Avtobus je speljal in komaj smo čakali, da pridemo v Ljubljano in vidimo to slavno hišo, ki smo jo do sedaj videvali samo na televiziji. V operni hiši sama še nikoli nisem bila, zato sem bila še toliko bolj radovedna.

Prišli smo v Ljubljano in ko nas je avtobus odložil, smo se peš odpravili do operne hiše. Ko smo jo zagledali, se nam je zdela zelo lepa in prav takšna kot na televiziji. Pred opero smo nato čakali, da nam učitelji razdelijo vstopnice in da nas spustijo v njeno notranjost. Vstopili smo in si pri garderobi slekli vrhnja oblačila. Stopnice so nas vodile v drugo nadstropje, kajti sedeže smo dobili na balkonu. Ko smo že vsi našli svoj sedež in se usedli, smo samo še čakali, da se začne.

Pri predstavi so mi bili všeč kostumi, ker so bili zelo zanimivi, obnašanje kraljične in drugih oseb, glasba in tudi vsebina zgodbe. Najbolj pa so mi bili všeč napisi nad odrom, kajti kadar je katera oseba kaj zapela, se je to tudi napisalo, da smo tako lažje razumeli celotno zgodbo.

Opera Pastir

Vsega lepega pa je nekdaj konec in tudi za nas se je obisk operne hiše končal po predstavi. Takrat smo samo še odšli po oblačila, ki smo jih prej odložili v garderobi, in se odpravili na avtobus.

Ko smo prišli v Idrijo, smo hitro stekli še na kosilo in domov. Žalostni pa nismo bili, da se je naš izlet že končal, kajti zagotovo to ni bil naš zadnji obisk opere v dvorani SNG Opera in balet Ljubljana.

Vir fotografije: splet

Glasba, ljubezen, prijateljstvo in še marsikaj …

Avtorica: Nastja Grošelj

Avtor knjige pa je David Hill. Knjiga Duet je izšla leta 2009 pri MIŠ založbi. V slovenščino jo je prevedla Meta Osredkar.

Petnajstletni Kallum je bil fant, ki je rad igral kitaro. Njegov prijatelj ga je prepričal, da se je udeležil avdicije v orkestru, čeprav se Kallumu niti sanjalo ni, da bi igral klasično glasbo. Na dan avdicije pa je spoznal Paige, s katero naj bi igral v duetu. Po nekaj vajah, ki sta jih imela skupaj, sta se zaljubila. Njuna ljubezen se je razvijala prehitro in privedla do resnih težav.

Knjigo bi priporočila vsem, ki radi berejo ljubezenske in romantične knjige ter knjige o glasbi. Zagotovo pa bi prepričala tudi tiste, ki imajo radi napete in poučne zgodbe. Mene je pritegnila zaradi poučne vsebine, saj bi marsikateremu najstniku, ki bi to knjigo prebral, dala pomembno lekcijo za življenje.

Duet

Vir fotografije: splet

Teden branja za sedmošolce

Avtorici: Nuša Makuc in Alja Poljanšek

V oktobru smo imeli (sedmošolci) teden branja. Kot nam že naslov pove, smo teden preživeli ob vseh vrstah knjig – od pravljic, zgodbic, povesti, pesmic in še marsikaj.

Ponedeljkovo dokaj mrzlo jutro smo začeli z obiskom Mestne knjižnice in čitalnice Idrija. Tam so nas lepo sprejeli, nas razvrstili v skupine in skupaj smo se odpravili na ogled knjižnice. Že ko smo mislili, da bo vsega konec, pa presenečenje! Še smo odšli po knjižnici in se tam naučili sposoditi knjigo na knjigomatu in prefotokopirati list papirja oz. knjigo. Za konec pa smo se razdelili v skupine in naredili plakat. Ker nam vreme ni ravno ugajalo, smo se z dežniki v rokah odpravili nazaj proti šoli. V šolski knjižnici smo reševali delovni list na podlagi knjige, ki smo jo dobili v okviru projekta Rastem s knjigo z naslovom Iskanje Eve, ki je delo slovenskega avtorja, Damijana Šinigoja.

Ker se teden imenuje teden branja, je tudi v torek potekala ena šolska ura, ki smo jo preživeli malo v knjižnici, malo pa v računalniški učilnici. V knjižnici nam je knjižničarka povedala, kako se knjige išče po internetu, nato pa smo se preizkusili še mi. V računalniški učilnici smo obiskali spletno stran naše šole in poiskali nekaj knjig.

Tudi sreda nam glede vremena ni bila ravno naklonjena. Ob slabem vremenu pa se je prav prilegel obisk naše knjižnice, v kateri smo prebirali različne vrste stripov. Za domačo nalogo pa smo morali narediti svojo kazalko za v knjigo, na kateri je bil kratek strip.

V četrtek pa je že navsezgodaj posijalo sonce. Prva šolska ura je bila posebej dobra, saj se nam je pridružil bivši učitelj Nace Breitenberger in nam prebral prav posebej čarobno pravljico Bine Štampe Žmavc z naslovom Medvedek in punčka, ob kateri smo prav vsi za trenutek zatisnili očesa.

Res je bil enkraten tale teden branja in verjameva, da se je vsem sedmošolcem prav zares vtisnil v spomin.