Zapisala Spletna punca

Še pravljica, potem pa spat.

Na vsako noč čarovnic se tam na jasi pojavi mogočno drevo, ostane mesec dni in izgine. Videla sem ga, vem, da je več kot odličen za plezanje, ampak mi mama ne pusti višje od prve veje. Na tej veji že več let vsako noč čarovnic razmišljam, kakšen je pogled z najvišje veje.

Odločila sem se – prekršila bom mamino pravilo in se bom povzpela do najvišje veje. Kdaj naj zagrešim zločin? Zjutraj, čez dan, ponoči? Ponoči, seveda.

Bil je večer, previdno sem se odpravila skozi vrata, se približala drevesu ter pričela plezati. Na prvi veji sem se ustavila, posedela in gledala v isto lipo, ki jo vidim že od vekomaj. Bom res to naredila? Ja!

Ko sem prišla do vrha, sem osupnila. Poglej to nebo! Takoj ko sem se namestila, me je nekaj zgrabilo. Nekaj kot … Palica ali čarovnica? Kaj če je strahec iz mamine zgodbe?

Ko me je vleklo navzdol in sem bila nekje na sredini krošnje, sem skozi največjo odprtino med listjem zagledala zvezde. Zvezde, zdaj pomagajte! Padla sem v mehko zeleno travo. Mikalo me je, da bi zaspala, a ob tem adrenalinu bi še krava nehala prežvekovati travo. Odprem oči, zagledam le belo liso, ki nekje na drugi strani travnika teče v kočo. Rečem si: »To so bile le sanje. Grozne sanje.«

Tega dogodka ne bom pozabila. Vem, še bo prišla, to je …