Avtorica: Victoria
Smrt velikokrat povezujemo z žalostjo in izgubo. A tako kot veliko drugih stvari na smrt pogosto gledamo samo z enega vidika. Vidimo samo to, da se po smrti vse konča. Vidimo to, da je prišla prehitro in je čisto prezgodaj bilo vsega konec. Izkoriščamo življenje in do smrti smo krivični. Eno ne obstaja brez drugega. Dejstvo, da se eno življenje konča, še ne pomeni, da se novo ne bo začelo. A namesto da se smrti bojimo in se ji skrivamo v prepričanju, da je nekaj slabega, bi se morali z njo sprijazniti. Prej kot se sprijazniš, lažje bo. Naj vam pokažem smrt v novi luči.
Tako se bojimo smrti, se ji poskušamo izogniti, da je vedno v naših mislih. Strah pred koncem nas ima privezane na vrvico. Zaradi tega v bistvu nikoli prav zares ne živimo. Gre nam samo za to, da bi preživeli, ne pa da bi živeli. Ravno zaradi teh misli imamo v življenju toliko obžalovanj. Sprašujem se – če nikoli prav zares ne živiš, ali potem sploh lahko zares umreš?
Nikoli ničesar ne uživamo v celoti. Morali bi se zavedati, da si na tem svetu le enkrat. Velikokrat smo osredotočeni na to, kaj bo, namesto na to, kar je, dokler je to le nekaj, kar je bilo. Nehajmo iskati večno življenje in vodnjak mladosti, ker življenje pač se enkrat konča. Če se življenje ne bi končalo – ali bi sploh bila igra vredna igranja?
Dojeti moramo, da je smrt način, da se vse očisti. Priložnost za nov začetek. Ko umreš, je tvojega življenja konec. Tvoje srce je porabilo vse dane utripe in tvoja peščena ura se ne bo ponovno obrnila. Vse odlašamo na jutri, na naslednje leto, na prihodnost, saj smo prepričani, da imamo še veliko časa. Da smo še mladi in da moramo življenje še živeti. A življenje začneš živeti v sekundi, ko se rodiš. Dejstvo je, da nihče nikoli ne ve, koliko časa mu je še ostalo, zato moramo vsako sekundo spoštovati, ker nikoli ne vemo, kdaj jih bo konec. Pred smrtjo ne obžaluješ tistega, kar si naredil, ampak vse tisto, česar nisi.
Različni ljudje se s smrtjo soočajo na različne načine. Nekateri se zaprejo sami vase, nekateri potrebujejo udobje in sočutje. A vse prizadene. Ko nekdo umre, ne izgubimo družine, prijatelja, ljubezni, temveč pridobimo lepega angela. Vsi rečemo, da se je zgodilo nepričakovano in prezgodaj. A če je vedno prezgodaj, če imamo vedno še toliko stvari, ki bi jih lahko naredili, toliko želja, ki bi lahko uresničili, kdaj potem pride pravi čas? Kdaj se bomo pripravljeni sprijazniti s tem, da je enkrat pač konec? Potem ko ni več tebe, je le še tvoj spomin. A kaj se zgodi, ko izgine še spomin? Zares umreš le, ko umre spomin nate. Če bi v življenju zares živeli, ta spomin ne bi nikoli izginil in mi ne bi nikoli prav zares umrli. Življenje je lepa laž, medtem ko je smrt grda resnica.
Smrt je na veliko načinov zelo slaba. A na še več načinov je dobra. Spodbujam vas, da na smrt ne gledate kot nesrečo, ampak kot novo priložnost. Priložnost začeti znova. Priložnost si končno odpočiti, se umiriti. Čeprav je na več kot en način zelo težka, si jo moramo predstavljati kot nekakšno olajšanje. Smrt moramo sprejeti, saj je del življenja. Smrt je težko sprejeti le, ko ne živiš, ker če zares živiš, si se s smrtjo že sprijaznil. Dejstvo, da te enkrat pač ne bo več, te pripravi do tega, da neguješ, ljubiš in spoštuješ vsak trenutek, priložnost in vse ljudi okoli sebe.
Zato vas spodbujam, da svoje življenje živite, ne le preživite. Da se sprijaznite s svojim koncem, a dojamete, da dokler ostane spomin, si še vedno živ. Da priznate smrt kot del življenja, kot nov začetek, ne kot konec. In najbolj od vsega vas spodbujam, da tistim, ki jih imate najraje, pokažete, koliko vam pomenijo, saj nikoli ne veste, kdaj se vaš ali njihov timer izteče in alarm zazvoni.
