2 tedna, 12 predstav

Avtorica: Tea Logar

V preteklih dveh tednih smo člani lutkovno-gledališkega krožka odigrali kar dvanajst predstav. Predstave, namenjene mlajšim otrokom, smo se začeli učiti začetek šolskega leta. Letos igramo priredbo pravljice 12 ujcev.

12 ujcev je v bistvu 12 mesecem, ki revni družini vsak mesec prinašajo, kar je za tisti mesec značilno (npr. januar sneg …)  Otroci ter mama samohranilka so vsak mesec dobili novo »darilo«.  Vsakič znova so bili zelo veseli. Dobili so vse, kar so si želeli.  Škrat in vili pa so jim prinesli darila.

Praznični december smo za otroke obogatili z našimi nastopi. Prečesali smo domačo občino podolgem in počez. Nastopili smo za najmlajše v vrtcu, igrali na podružničnih in sosednjih šolah ter seveda tudi doma, na naši šoli za učence 1.–5. razreda. Pogosto je naš nastop pospremil tudi obisk Dedka Mraza, kar je za otroke pomenilo dvojno veselje. Povsod so nas lepo sprejeli, ponekod pa tudi prav lepo pogostili.

Igralci smo se tako kot med vajami kot tudi med nastopi zelo zabavali. Skupaj smo preživeli veliko lepih, zanimivih in zelo smešnih dni.  Itak pa se med vsemi predstavami vedno zabavamo.

Foto: Živa Caruso

Magnet za dekleta in praznično okrašena prestolnica

Avtorici: Neža Gnezda in Tinkara Rupnik

Cankar – večini učencev poznan kot pisatelj težje razumljivih del, zdaj pa smo jih spoznali na drugačen način. Na humoren, zanimiv, navdihujoč, moderen in poučen …

Devetošolci smo se v torek, 10. decembra, odpeljali v Ljubljano, da bi si ogledali gledališko predstavo iCankar. Predstavo smo si ogledali v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.

Ob 9.30 so se v prostoru ugasile luči. Kmalu za tem smo se vsi prestrašeni ozrli proti vhodnim vratom, skozi katera sta že prišla dva igralca. Uprizarjala sta detektiva, ki sta z ročnima svetilkama med občinstvom iskala pobeglega Cankarja. Iz zaodrja se je prikazal še manjkajoči član detektivske zasedbe. Povzpeli so se na kvadratni oder, mi smo pričakovali nadaljevanje. Povedali so nam nekaj ključnih podatkov za lažje razumevanje življenja Ivana Cankarja. Nato so zaigrali glavne in bolj znane dogodke, ki jih je naš največji pisatelj opisal v svojih delih. Med igro smo prepoznali črtice Enajsta šola, Pehar suhih hrušk, Skodelica kave, Polikarp ter druge. Pri uprizarjanju le-teh so si menjavali vlogo Cankarja in drugih stranskih oseb, kar nam je bilo izredno zanimivo.

Skozi igro smo gledalci izvedeli nekaj podatkov, ki so bili večini od nas neznani. Do sedaj … Pisatelj je bil že za čase svojega kratkega življenja zelo znan, ženske so ga oboževale, imel je modre oči.

Po koncu predstave nas je vodička pričakala v veliki sprejemni dvorani. Skupaj smo se odpravili raziskovat Cankarjev dom. Najprej smo si ogledali dvorano z najbolj udobnimi sedeži, drugim je znana kot Kosovelova dvorana. Posedli smo se, vodička pa nam je pripovedovala o zgodovini te ustanove. Premaknili smo se v že prej obiskano Štihovo dvorano, ki ima značilno obliko srednjeveškega amfiteatra, torej je oder v sredini, gledalci pa sedijo okrog. Prav zaradi te oblike je v tej dvorani tudi zelo dobra akustika. Pred Gallusovo dvorano smo postali in si ogledali repliko Cankarjevega obraza, na kateri je tudi nenavadna posebnost, po kateri se razlikuje od ostalih. Ta, 10. replika, ima namreč pravo pisateljevo brčico. Za tem smo vstopili v največjo dvorano zgradbe, ki je v večini zgrajena iz lesa. Na žalost si Linhartove dvorane nismo imeli možnost ogledati.

Izstopili smo iz Cankarjevega doma in se sprehodili po praznično okrašenih ljubljanskih ulicah do starega mestnega jedra. Postali smo na Prešernovem trgu in si ogledali njegov spomenik. Tam smo videli tudi znanega slovenskega glasbenika Dejana Kranjca. Nazadnje smo se sprehodili mimo ljubljanske tržnice do avtobusa in se polni vtisov odpeljali v Idrijo.

Celoten kulturni dan nam je bil zelo všeč. Predstavo si bomo zagotovo zapomnili, ker so igralci na humoren, vendar poučen in razumljiv način predstavili Ivana Cankarja in njegovo življenje. Tudi ogled prestolnice je bil zanimiv, saj ni bil običajen.

Beatlesi na Osnovni šoli Idrija

Avtorica: Ivana Klemenčič

V sredo, 27. novembra 2019, je na Osnovni šoli Idrija kot vsako leto potekala dobrodelna prireditev z naslovom Let it be, osrednja tema pa so bili Betlesi. Beatelsi so bili britanska pop in rock glasbena skupina iz Liverpoola, aktivna v 60. letih 20. stoletja. Veljajo za najpomembnejšo, najvplivnejšo in najuspešnejšo glasbeno skupino vseh časov. Podrli so mnoge prodajne rekorde, med drugim več kot 50 uvrstitev na ameriški lestvici najbolj prodajanih singlov Hot 100, od tega 20 prvih mest. Od njihovega nastanka leta 1962 do danes so prodali več kot pol milijarde posnetkov.

Prvi so nastopili najmlajši učenci in učenke z zelo zanimivimi plesi. Plesali so kot sončki, kot podmornice … Meni so bili najbolj všeč najmlajši, ki so plesali ob pesmi Yellow submarine, saj so se v plesanje zelo vživeli; bili so prepričljivi, saj jim v njihovi otroškosti ni bilo prav nič nerodno. Pesem Yellow submarine je tudi ena mojih ljubših Beatlesovih pesmi, saj smo jo velikokrat prepevali tudi v šoli, ko sem bila mlajša.
Nastopili so tudi učitelji s pesmijo Let it be, pri kateri jim je pomagalo nekaj učenk iz vokalne skupine. Nato nam je vokalna skupina, pod vodstvom Marine Bizjak, zapela še Hey jude.
Videli smo tudi šestošolce, nekaj plesalk in na koncu se je zgodil najbolj pričakovani nastop devetošolcev, ki so uprizorili atentat na Johna Lennona. John Ono Lennon je bil angleški peveckitarist in tekstopisec, ki je dosegel svetovno slavo kot eden od ustanovnih članov skupine The Beatles. Kljub tehničnimi težavami učitelja Davida Steguja smo se devetošolci potrudili in nastop odigrali, kot smo vadili.

Učenci in učitelji smo se potrudili po svojih najboljših močeh in prireditev uspešno izvedli. Gledalcem je bil dogodek všeč;  da so uživali ob skladbah, ki so večne, da jim je bilo prijetno odjadrati nazaj v čase Beatlesov, so dokazali na koncu s prepričljivim aplavzom.

Vtisi udeležencev od zaključku dogodka

Gospa Vojka: »Bilo je krasno, spomnila sem se moje mladosti, enkratno.«

Gospa Vanja: »Zelo mi je bilo všeč. Zelo ste se potrudili.«

Gospa Sara: »Hmm, ja … čudovita prireditev je bila in ste se potrudili tako učenci kot učitelji, da so se z vami pripravljali na ta večer. Tako da kar pogumno tudi naslednje leto.«

Mama učenca iz 9. a: »Enkratno, tako lepo – od najmlajših pa vse do velikih. Devetošolci so na koncu res pokazali malce bolj žalostno točko, ampak enkratno. Učiteljice so se res potrudile z vami.«

Gospa Vanja: »Zanimiva je bila, bilo pa je nekaj tehničnih težav, smo opazili, ja. Sicer pa ste se zelo potrudili. Pohvale učiteljem in vsem vam, učencem.«

Gospa Jasmina: »Ta prireditev je bila super, pa presenečena sem bila, da je bilo toliko ljudi. Moji občutki so lepi, uživala sem.«

Gospod Boris: »Veselo, prisrčno, predvsem pa zanimivo.«

Vtise so zbrale: Ana Klemenčič, Mia Kosmač, Melania Seljak, Tisa Šabec Rupnik

Foto: Sara Grošelj

Zdrava hrana?

Avtor: Nik Jezeršek

Vir: splet

O ekološkem in domačem pridelovanju ter kaj je zdrava hrana? Smo Slovenci ozaveščeni in kako to uresničujemo na Osnovni šoli Idrija?

Od malega nas učijo, da je dobro jesti zelenjavo. Vendar pa je dandanes ob tem treba pomisliti tudi, kako je bila ta zelenjava pridelana. Večino hrane namreč kupujemo v trgovini in mnogo ljudi ne pregleda podatkov o izvoru. Ljudje zdaj izbirajo po ceni, pa čeprav je le-ta kazalka kakovosti pridelave. Včasih, pa ne tako dolgo nazaj, so skoraj vsi gojili zelenjavo in vzrejali živino. Če ti je kdo takrat podaril jajce, si lahko bil prepričan, da je zdravo. Živali so se takrat pasle v naravi in kmetje so to dobro izkoristili. Zdaj pa jemo jajca baterijske reje, ker so cenejša. Ljudje imajo predsodke do kmetov, kar vpliva na razvoj kmetijstva, pa čeprav bi brez njih težko živeli.

Marsikdo ima babico ali dedka, ki bi mu lahko povedala kaj o življenju pred 40 leti. Veliki večini mladih se zdaj ne bi ljubilo pridelovati hrane, ampak mogoče si bomo že čez nekaj let želeli, da bi bilo drugače. V Sloveniji je veliko EKO-kmetij in ni je trgovine brez “BIO-kotička”.

V Godoviču ima vsaka hiša vrt ali vsaj rastline s plodovi, saj je lahko vsakemu v ponos, da gostom ponudi nekaj, kar je pridelal sam. Najbolj zdrava hrana je tista, ki jo pridelamo sami ali dobro poznamo njen izvor. Pa bomo v prihodnosti sploh še znali gojiti živila?

Tudi na naši šoli si prizadevajo, da je prehrana učencev čimbolj zdrava in kakovostna. Ker smo vključeni v projekt Šolsko sadje in zelenjava, so nam vedno na voljo jabolka. Večkrat pa dobimo tudi druge vrste sadja, kdaj tudi korenje.

Osnovna šola Idrija pa sodeluje v projektu Tradicionalni slovenski zajtrk. Projekt so uvedli 18. novembra 2011. V tem projektu slovenske šole dobijo med, maslo, kruh, mleko in jabolka. Namen projekta je izobraževati, obveščati in osveščati šolajočo se mladino in tudi širšo javnost o pomenu zajtrka ter lokalno pridelane hrane. Na ministrstvu poudarjajo slovenske proizvajalce hrane.

Letos smo okusen zajtrk zaužili v petek, 15. novembra, 1. šolsko uro. Učenci smo od doma prinesli stvari, naprimer svečke, prte, prtičke, rože in vaze, da smo pripravili lepe pogrinjke. Med uro smo se družili in in se tudi dogovorili kako potrebno stvar. Tako smo preživeli res prijeten začetek petkovega dopoldneva.

Pri nas na srečo še veliko ljudi živi, kot so živeli naši stari starši, in tega se lahko veselimo, saj bomo to znanje prenesli tudi na naše otroke. Zato se mi zdi, da bi morali tudi kak dan dejavnosti preživeti na kateri od okolišlih kmetij, da bi se še poučili o pridelovanju hrane. Mislim, da bi bilo koristno in bi pomenilo tudi to, da bi hrano, pa tudi kmete, bolj spoštovali.

 

Generacija Z: Ne al’ ja?

Avtorica: Hana Pavšič

Nekateri učenci 3. triade smo februarja snemali kratek film, za katerega so učenci filmskega krožka na osnovni šoli v šolskem letu 2018/2019 napisali scenarij in ga tudi uspešno posneli pod mentorstvom Roberta Jereba, učitelja slovenščine, ter Davida Steguja, učitelja angleškega jezika. Film je požel veliko nagrad na različnih natečajih doma kot tudi v tujini.

Učenci so scenarij pisali na temo »prihodnost«. Prikazuje prihodnost z mobilnimi napravami in odvisnost od le-teh. »Moderniziran« je tudi šolski sistem, saj učenci uporabljajo telefone in tablične računalnike tudi pri pouku, njihovo vedenje pa že spominja na robote. Oblečeni so v črna oblačila, ki simbolizirajo depresijo, ki jo prinese tako življenje. V zgodbo naenkrat pride deklica, ki v svojem življenju ne potrebuje nobene od mobilnih naprav. Počasi začne širiti svojo dobro voljo in neodvisnost od moderne tehnologije, vse več učencev pa se »okuži« z veseljem in dobrim razpoloženjem. Otroci mobilne naprave odvržejo, se preoblečejo v barvna oblačila in zdirjajo iz šole s stvarmi, ki jih imajo radi – nekateri  imajo košarkarske žoge in druge športne pripomočke, nekateri imajo glasbila itd. Kar prekipevajo od energije, ko stečejo naprej do Mejce, kjer se film tudi zaključi s skokom otrok, ki so zdaj polni dobre volje in nič več odvisni od sodobne tehnologije.

Kljub temu, da film traja samo 6 minut, smo ga snemali več ur na dan. Nekatere prizore smo morali posneti več kot desetkrat, saj je moralo približno 30 učencev biti popolnoma usklajenih, nekateri prizori pa so bili posneti že v prvem poizkusu. Po desetih dneh trdega dela smo si končno ogledali končni izdelek, ki ga je zmontiral učitelj David. Izkazalo se je, da se je naše trdo delo le poplačalo, ko smo s filmom najprej zmagali na natečaju KoRaketa, za katerega smo film tudi posneli. Kasneje je učitelj naš izdelek poslal še na tečaj v Rim, kjer smo v svoji kategoriji dosegli 2. mesto, in pa na 55. filmsko srečanje najmlajših filmskih ustvarjalcev v Izoli, kjer smo prejeli zlato plaketo ter priznanje za najboljši predvajan film po izboru mladinske žirije. Verjamem, da je vsem, ki smo pri filmu sodelovali, snemanje ostalo v lepem spominu.

 

V Izolo po zmago

Avtorici: Naja Kacin in Manca Pavšič

Lansko šolsko leto smo nekateri učenci sedmega, osmega in devetega razreda obiskovali filmski krožek pod vodstvom učitelja Roberta Jereba. Učitelj nam je predstavil filmski natečaj in odločili smo se, da bomo na temo Korak v prihodnost posneli film. K snemanju smo povabili še druge učence in na pomoč nam je priskočil tudi učitelj David Stegu.

Film, Generacija Z: ne al’ ja, je učitelj David prijavil na več natečajev, med temi tudi na 55. srečanje mladih filmskih in video ustvarjalcev, ki smo se udeležili v petek, 8. novembra 2019.

V Izolo smo se odpravili tisti učenci, ki smo sodelovali pri snemanju. Tja smo prispeli okoli devetih zjutraj. Nato smo pomalicali in se registrirali.
Potem smo se udeležili delavnic, ki smo si jih že predhodno izbrali. Na razpolago smo imeli delavnico pikslacije, osnov dokumentarnega snemanja, delavnico kako posneti film z mobilnim telefonom, postavitev kamere in animirani film iz kolaža. Vse delavnice so bile zelo zanimive in poučne. Vsi mentorji so delavnice zelo dobro izvedli.
Po zaključenih delavnicah smo se zbrali in odšli na kosilo v bližnjo restavracijo.

Nazadnje je sledil ogled izbranih filmov, ki so bili poslani na natečaj. Ogledali smo si 21 od 64 prijavljenih filmov, med vsemi tudi našega. Po ogledu vseh filmov je sledila podelitev srebrnih in zlatih plaket.

Z našim filmom Generacija Z: ne al’ ja smo si prislužili zlato plaketo in že takrat smo bili zelo zadovoljni. Na koncu smo vsi nestrpno čakali na razglasitev najboljšega filma. Za najboljši film natečaja je bil razglašen film naše, idrijske osnovne šole Generacija Z: ne al’ ja. Vsi smo bili zelo srečni in ponosni, najbolj od vseh pa učitelja. Z zlato plaketo in zmago smo se ponosni odpravili nazaj v Idrijo.

Na vse naše dosežke smo zelo ponosni in upamo, da smo k snemanju filmov spodbudili tudi mlajše učence.

Vir fotografij: Primorske novice in Matej Maček

Tridnevno raziskovanje v domu Medved

Avtorici: Melania Seljak in Tisa Šabec Rupnik

V sredo, 23. oktobra, smo se petošolci in šestošolci odpravili na raziskovalni tabor na Medvedje Brdo. Na naši šoli nam vsako leto omogočijo, da se udeležimo zanimivih dni, ko učenje poteka na drugačen način. In res se naučimo veliko novega, tudi marsikaj takega, za kar pri pouku ni priložnosti. Poleg tega pa še utrjujemo stare in pletemo nove prijateljske vezi. Ja, raziskovalni tabori so res super 🙂

1. dan

Po treh urah v šoli smo se s petošolci odpravili na raziskovalni tabor na Medvedje Brdo.

Ko smo prispeli v dom, smo se najprej zbrali v jedilnici. Vodja doma nam je razložila pravila in kmalu smo se odpravili na našo 1. delavnico – CŠOD-misijo. Ko smo se z misije vrnili vsi, smo že hiteli na kosilo, ki se je zelo prileglo.
Po kosilu smo se pripravili za naslednji krajši delavnici, na naravoslovno in nato še na kemično. Medtem pa so petošolci sestavljali robote na daljši delavnici lego robotike.
Kmalu smo se zbrali na večerji. Po večerji smo imeli še delavnico o astronomiji, na kateri smo opazovali planete, in nato še bralni večer, ko smo se igrali kviz in spoznavali različna književna dela.
Sledilo je le še težko pričakovano spanje.

2. dan

Zbudili smo se ob sedmih in se pripravili na jutranjo telovadbo.
Jutranji telovadbi je sledil zajtrk in nato tekstilna delavnica, kjer smo iz volne izdelovali piščančke. Potem smo se z 5. razredom zamenjali in mi smo odšli na računalniško delavnico, kjer smo se učili o zvoku iz risank.
Sledilo je zasluženo kosilo☺. Po kosilu smo se odpravili na igrišče, kjer smo se preizkusili v plezanju.
Nato smo se s petošolci izmenjevali pri delavnici nemščine in likovne umetnosti.
Sledila je večerja, kasneje pa smo se zbrali v učilnici in počakali na obisk večkratnega idrijskega prvaka relija Roka Turka.
Nato smo si ogledali film Elliot. Film ima bogato sporočilo, da je potrebno slediti svojim sanjam.
Po filmu je sledilo spanje.

3. dan

Učiteljica Lidija nas je zbudila že 2 min pred 7. uro!!! Komaj smo se privlekli na igrišče.  Po telovadbi smo imeli nekaj časa, da smo spakirali. Sledil je zajtrk. Po zajtrku pa smo nadaljevali s pospravljanjem.
Sledila je literarna delavnica, medtem pa so se petošolci odpravili na orientacijo. Čez uro in pol smo se zamenjali. Na orientaciji smo se izgubile in šle po napačni poti 😌, zato smo prehodile 1 km več kot ostali. Ko smo se vrnile, nas je pričakala malica, nato pa orientacija po spominu.
Po odličnem kosilu smo se prijetno utrujeni odpravili proti Idriji.😏

Tako se je zaključil tabor na Medvedjem Brdu. Imeli smo se lepo, doživeli in naučili smo se veliko novega, zato se bova vedno radi vračali na raziskovalni tabor.

Foto: Lidija Kacin

 

 

Na malico h Kosu

Avtorici: Rozina Menard in Petja Tončič Petkovšek

Radi imava kulturne dneve, ker pouk poteka drugače kot sicer. Učitelji vedno pripravijo kaj zanimivega. Tako je bilo tudi zadnji kulturni dan.

Kulturni dan je bil namenjen tipičnim idrijskim jedem. Nanj smo se pripravili tako, da smo vprašali babice po starih receptih.
Učiteljica nam je naprej predstavila, kako bo dan potekal. Opozorila nas je na kulturno obnašanja. Potem smo se odpravili v gostilno Kos.

Tam smo se posedli za mize kot pravi gostje. Najprej so nam postregli smukavc. Bil je zelo okusen. Ko smo vsi pojedli, smo dobili na krožnike še čisto prave idrijske žlikrofe. Ker so bili tako zelo okusni, smo nekateri dobili tudi dodatek. Za sladico smo dobili zelševko. Vse je bilo zelo okusno in smo se tako najedli, da so bili naši želodčki čisto polni. Bilo nam je žal, da smo se morali vrniti v šolo. Nekateri bi radi še kar ostali.

V svojih učilnicah smo v dvojicah na velike barvne plakate napisali tisti recept, ki smo si ga izbrali. Zraven recepta smo prilepili tudi fotografije.

Kulturni dan je bil odličen, ker smo jedli zares dobre idrijske jedi. Šolska malica še nikoli ni bila tako odlična kot tisti dan pri Kosu.

Foto: Andreja Bizjak

Osmošolci na Gorenjskem

Avtorica: Ana Govekar

Od ponedeljka, 14. 10. 2019, do petka, 18. 10 .2019, smo učenci osmega razreda bivali v CŠOD v Kranjski Gori (8. a) ter v Planici (8. b in c). V naslednjih vrsticah preberite, kako smo uživali v Kranjski Gori.

V ponedeljek smo se odpravili v Kranjsko Goro. Tam nas je pričakala vodja CŠOD ter nas prijazno sprejela in nam izrazila dobrodošlico. Svoje stvari smo odložili v pritličje in se odpravili v skupni prostor, kjer smo kot nori najprej začeli skakati po veliki blazini. Vodja nam je takoj nato razložila pravila in hišni red ter nas razporedila po sobah. Odpravili smo se v sobe, razpakirali in že je napočil čas kosila.
Po enournem počitku smo že imeli prvo delavnico. Nordijsko hojo je poučeval učitelj Miro. Najprej nas je malo povprašal, s katerim športom se ukvarjamo in če se dovolj gibljemo. Potem nam je pokazal dve vrsti palic in nam obrazložil njuno obliko. Odpravili smo se na travnik, kjer smo vadili hojo. Ko smo hodili že skoraj tako kot profesionalci, smo se odpravili na krajši sprehod. Po delavnici smo imeli krajše predavanje o zdravi prehrani. Učiteljica nam je povedala, kakšno hrano imajo drugod po svetu. Tudi na pladenj so nam dali nekaj zdrave hrane, da smo jo poskusili. Za konec prvega dne je bil na sporedu le še krajši sprehod po Kranjski Gori.

Naslednji dan so nas razdelili v dve skupini. Prva skupina je mikroskopirala, druga pa odšla do mokrišča Zelencev. Skupina, ki je odšla v Zelence, je odšla skupaj s polovico učencev iz OŠ Artiče. Najprej nam je učiteljica Maja v učilnici predstavila mokrišča nasplošno, potem pa smo se odpravili na pot. Med hojo smo srečali 8. c – učenci so se iz Planice s kolesi odpravili do jezera Jasna. Ko smo končno prišli do Zelencev, nam je učiteljica kot zanimivost povedala, da je enkrat ponesreči padla v vodo v mokrišču in bila potem pet let zdrava kot riba. Tam smo srečali tudi 8. b, ki je imel na sporedu enako delavnico kakor mi.
Odpravili smo se nazaj v dom, kjer nas je pričakalo kosilo.
Po počitku smo imeli predavanje o astronomiji. Izvedeli smo več o vesolju; o znanstvenikih, ki jih je zanimala astronomija, ter o posameznih planetih. Izdelovali smo tudi plakate planetov v našem osončju, ki sedaj visijo v učilnici za fiziko.
Med čakanjem na večerjo smo se nekateri v skupnem prostoru malo razgibavali. Prišel je učitelj Miro ter nam dovolil plezati po manjši plezalni steni. Seveda med plezanjem učitelj ni pozabil dodajati neumnih, a zabavnih pripomb.
Po večerji smo z OŠ Artiče imeli skupni večer, kjer so učitelji poskrbeli, da nas pomešajo in se med seboj bolje spoznamo ter ustvarimo prijateljske vezi. Kviz, ki smo ga imeli, pa ni bil navaden, saj si moral na vprašanje odgovoriti logično. Kot na primer: »Kaj je po sredi v Kranjski Gori?« – Četrtek. To pa ni bil najtežji del večera. Morali smo tudi profesionalno plesati račke ter makareno. Z nasmeški na obrazih smo se odpravili spat.

Po jutranji telovadbi, ko smo se že zares zbudili, smo imeli spet delavnice. A danes so nam jih zamenjali. Ena skupina je odšla do mokrišča, druga pa je mikroskopirala. Naša skupina je mikroskopirala. Razdelili smo se v trojice. Preden smo začeli z delom, nam je učiteljica Barbara dala natančna navodila. Najprej smo mikroskopirali luskolist čebule. Ko smo končali z mikroskopiranjem, smo odšli do jezera Jasna in tam nabrali material ter se odpravili nazaj v učilnico. Med potjo smo še nabrali liste za zadnje mikroskopiranje. Najprej smo mikroskopirali nitaste zelene alge. Edine od pripravkov so bile barvaste (zelene). Nazadnje pa smo si ogledali še listne reže petih rastlin. Po končani delavnici smo imeli spet počitek.
Popoldanska delavnica je imela naslov Varno v naravo. Najprej smo se zbrali v skupnem prostoru z vsemi potrebščinami, za katere smo mislili, da jih bomo potrebovali. Učiteljica Barbara nam je predstavila, kaj je v njenem nahrbtniku, in povedala, kako moramo biti pripravljeni, da nas ne bo zeblo, in kakšna mora biti obutev. Potem smo se podali na pot. V desetih minutah smo bili že na vrhu griča. Nato smo eno uro sedeli na tleh, pri miru. V tem času smo se pogovarjali, kako ukrepamo, če vidimo ponesrečenca, kakšne bolezni lahko dobimo ter na kaj vse moramo biti na pripravljeni. Ura je minila hitro in že smo se vračali nazaj v dom.
Ker smo ob večerih vedno imeli še eno krajšo dejavnost, so se učitelji odločili, da gremo na sprehod po Kranjski Gori.

Ko smo se zjutraj zbudili, smo bili malo zamorjeni, saj nas je čakal najdaljši pohod. Pohod v sredogorje. Vsega skupaj naj bi prehodili 11 km, a se je zdelo malo manj. Odpravili smo se na pot. Že na začetku ni manjkal učitelj Miro z neumnimi, a smešnimi izjavami. Imeli smo dva daljša postanka. Do prvega je bila hoja lahka in tempo ravno pravšnji. A ko smo se vzpenjali do našega cilja, se je kolona razvlekla, saj je bil klanec precej strm. Na cilju je bila malica.
Ko smo se odpravljali do drugega postanka, je bila hoja težja, saj je bil strm klanec navzdol. V gostilni si je kar precej učencev kupilo štrudelj, saj so bili sestradani. Po petnajstih minutah smo končno odšli nazaj v dom.
Sijalo je sonce, kot nalašč za veslanje na jezeru Jasna. Z vesli in jopiči smo se odpravili do jezera. Tam smo najprej pripravili pristanišče, nato pa nam je učitelj Rok pokazal, kako veslati. Na jezero smo odšli v trojicah. Nihče padel v jezero, kar je bila velika sreča, saj je bila voda zelo mrzla. Verjetno je bilo veslanje veliki večini najbolj všeč.
Zvečer pa smo imeli manjšo zabavo. Najprej so se predstavile vse sobe. Vsi so imeli precej zabaven program, še posebej zmagovalci. Nato pa je sledil ples. Plesali smo malo več kot uro, zato je v dvorani precej smrdelo. Učiteljica, ki je bila DJ,  se je morala pohvaliti, da smo najbolj plesali na njeno izbiro pesmi, kar je bilo seveda tudi res.
Z nasmehi na obrazih smo se odpravili spat, saj smo preživeli najbolj nor dan. A z žalostjo v srcih, ker smo morali naslednji dan že domov.

V petek smo imeli le eno delavnico. Odšli smo v Triglavski narodni park. Tam smo si razdelili različne vloge, kot so: turist, kmet, predsednik vlade, pastir itd. Pogovarjali smo se o vseh težavah, s katerimi se spopadajo domačini, ker turisti, pohodniki, kolesarji … kršijo pravila. Ura nas je preganjala, zato smo se hitro odpravili nazaj. Po poti pa smo se še med seboj malo pogovarjali o tem.

Teden je minil in morali smo se odpraviti domov. Žalostni smo bili, ker je bilo mimo, ker smo se morali posloviti od Artičanov in ker ni trajalo dlje. Na avtobus smo se še malo pogovarjali o vsem doživetem, a pogovor je hitro minil, saj smo bili zelo utrujeni.

Teden v Kranjski Gori mi je bil všeč, saj smo spoznali veliko novih stvari, se veliko novega naučili in ustvarili nove prijateljske vezi. Mislim, da je bilo všeč tudi mojim sošolcem in sošolkam, saj nikomur ni v spominu ostalo kaj neprijetnega.

Raziskovanje Avstrijske Koroške

Avtorici: Naja Kacin in Manca Pavšič

Pouk nemščine obiskujeva že od četrtega razreda. Takrat je bila nemščina neobvezni izbirni predmet. Zanj sva se odločili, ker nama je jezik, ki sva ga slišali le po televiziji ali na potovanjih, zvenel zelo lepo. Nemščino sva obiskovali vsa leta od četrtega do osmega razreda in tudi v devetem nadaljujeva s pridobivanjem znanja. V sedmem razredu nam je učiteljica omenila, da se bomo kot devetošolci udeležili ekskurzije, na kateri bomo obiskali Avstrijo in že od takrat smo se je vsi veselili.

Ekskurzijo, ki smo se jo tako veselili, smo izvedli v sredo, 9. oktobra 2019. Z nami je šla učiteljica nemščine Urška Boškovič. V Avstrijo smo se odpeljali z avtobusom, na katerem so bili tudi učenci devetega in osmega razreda iz Cerknega.

Da smo prišli na jez Kölnbrein, smo se peljali po zelo strmi in vijugasti cesti Maltatal. Na poti tja smo videli veliko slapov. Na jezu je bilo zanimivo, kljub temu da je bilo zelo megleno in se ni videlo razgleda, ki smo ga videli na slikah. Najprej smo pomalicali, saj smo bili po dolgi vožnji lačni. Potem smo šli na razgledno točko, ki je imela steklena tla, da smo lahko pogledali, kako visoko nad tlemi stojimo. Kasneje smo si bolj na hitro ogledali muzej o jezu, saj smo imeli bolj malo časa do vodenega ogleda notranjosti jeza. Vodič je govoril v nemščini, kar se nama je zdelo zelo zanimivo. Učenci smo veliko razumeli, nekaj besed pa nam je le bilo tujih. S tem smo dokazali svoje znanje nemščine.
Za tem smo se z avtobusom odpeljali do srednjeveškega mesta Gmünd. Že preden smo sploh stopili skozi obzidje, smo vedeli, da nam bo mesto všeč. Na obzidju nas je pritegnila plastična skulptura človeka. Kasneje smo videli, da je po mestu še več takih skulptur. Izvedeli smo tudi, da se je v mesto Gmünd preselilo veliko tujih umetnikov, katerih dela so razstavljena na ulicah. Zaradi svojega značaja nama je bilo mesto zelo všeč. Po ogledu ulic smo odšli še na ruševine srednjeveškega gradu, od koder je bil lep razgled na celo mesto.
Zadnja postaja je bilo mesto Spittal, kjer smo si ogledali Muzej ljudske kulture v dvorcu Porcia. Tam smo lahko videli makete železnic, stara učila, stare obrti in rudarstva, zbirko, posvečeno kočevskim Nemcem, igrače in stanovanjsko opremo, predmete v povezavi z ljudskimi običaji in stara kmečka orodja. Po ogledu muzeja smo odšli na trg v mestu. Tam smo si lahko odpočili in pomalicali, saj nas je po tem čakala dolga vožnja domov.
Med vožnjo, dolgo približno 3 ure in pol, smo naredili nekaj postankov in v Idrijo prispeli nekaj čez deveto uro zvečer.

Na ekskurziji sva se zelo zabavali, saj smo si ogledali veliko zanimivih stvari. Najbolj nama je bilo všeč mesto Gmünd, saj naju zelo zanima umetnost, katere je bilo tam zelo veliko. Všeč nama je bil tudi muzej v Spittalu, ker smo tam videli veliko različnih stvari. Najmanj nama je bilo všeč na jezu, ker se zaradi megle ni videlo razgleda, a smo se kljub megli imeli zelo lepo. V celoti nama je bila ekskurzija zelo všeč in bi jo z veseljem še kdaj ponovili. Misliva, da se s tem strinjajo tudi drugi učenci, ki so se je udeležili.

Foto: Urška Boškovič