Avtorica: Andreja Vidmar

V petek, 5. februarja 2016, je v jedilnici šole za učence potekala proslava ob slovenskem kulturnem prazniku. Na proslavi so bile predstavljene in recitirane predvsem pesmi našega največjega pesnika, Franceta Prešerna. Pesmi so se naučili in zelo doživeto povedali učenci predmetne stopnje. Med vsakim nastopom nas je česa zanimivega in novega naučil povezovalec Julijan Kavčič, ki je skrbel tudi za vzdušje, prav tako pa je med recitacijami zapel tudi zborček Mladi upi, katerega zborovodkinja je Elizabeta Lampe, za spremljavo pa so poskrbele učiteljica Marina Bizjak ter učenke Lena Grošelj, Maruša Petrovčič, Klara Kavčič, Polona Murovec in Minka Gregorač Stepančič.

Čeprav sem Prešernove pesnitve večinoma že poznala, me je predstava precej pritegnila, zahvaljujoč nastopajočim, ki so se v pesmi vživeli. Všeč mi je, da je bil v predstavo vključen tudi pevski zbor ter violine in flavte. Zmotilo me je predvsem to, da so bile v proslavi predstavljene samo tiste bolj ”poznane” Prešernove pesmi (Povodni mož, Zdravljica). Vsekakor pa je bila proslava zanimiva in vsekakor vredna ogleda.

????????????????????????????????????

Avtorica: Natalija Govekar

Tisti ponedeljek tik pred prazniki smo se udeležili prireditve z naslovom Mavrica generacij. Potekala je zadnji dve šolski uri, vse nastopajoče in obiskovalce pa je gostila Gimnazija Jurije Vege. Namen prireditve je bil, da združi vse generacije, da vsaka generacija predstavlja del predpraznične mavrice.

Pozdravila nas je šolska himna, ki jo je odigral band Maniacs. V nadaljevanju je nastopila najmlajša generacija z izbranimi pesmicami. Lahko smo prisluhnili tudi zvokom violine in harmonike, ki sta jih v duetu pričarala Neža in Jernej. Kot četrta točka programa so nastopili recitatorji z naše šole skupaj z gimnazijci in starješimi. Prisluhnili pa smo tudi mešanemu pevskem zboru društva upokojencev, ki so nam zapeli tujo pesem Ruža crvena. Zaplesale so nam plesalke Plesnega kluba Idrije. Maks, Simon, Ana in Taja so v družbi kitare in klavirja zapeli oziroma zaigrali pesem Johna Lennona Imagine. Sodelovala je tudi Glasbena šola Idrija s tremi glasbeniki, ki so dvorano napolnili z zvoki pozavne. Skupina karateistov nam je prikazala kar manjšo tekmo. Sledilo pa je še več pevk in pevcev. Najprej ženska skupina Mladinskega centra Idrija, nato učenci Osnovne šole Idrije oziroma skupina Zarealka band, ki so nam zapeli pesmi Dekle moje in Krokodilčki. Zapel nam je pa tudi Gimnazijski pevski zbor Mladinskega centra s pesmijo Set fire to the rain.
Nato pa so se začeli po dvorani razlegati zvoki godal. Najprej godalni kvartet z dvema točkama, sledil je pa pomembni gost, umetnik na harmoniki Marko Hatlak.
Celo prireditev so povezovale domiselne gimnazijke, na odru pa ni manjkala niti Skupina za skeč, ki je čez celo prireditev prikazovala božično zgodbo, ki nas je spravila v smeh, smo se pa iz nje tudi kaj naučili.
Za zaključek so nastopili vsi skupaj s pesmijo Mesto mladih, in sicer ob spremljavi v živo z Markom Hatlakom, Jernejem, bandom Maniacs ter godalni kvartetom. S to točko se je praznična prireditev lepo zaključila.

Na obrazih smo videli srečo otrok, kar je kot dokaz, da je bila prireditev dobra. Seveda pa niso manjkali bučni aplavzi za vse nastopajoče. Meni osebno je bila prireditev tudi zelo všeč, ker je res bila mavrična in raznovrstna in je lahko vsak našel nekaj, kar mu je bilo všeč.

Avtorica: Minka Gregorač Stepančič

V soboto, 28. novembra 2015 se je v telovadnici Gimnazije Jurija Vege odvijal koncert Žige Laknerja. Kot gosti vedno bolj uveljavljenega idrijskega pevca smo nastopili tudi člani šolskega pevskega zbora.

Žiga, ki je bivši učenec naše šole, se je tudi letos na odmevni dogodek v domačem kraju dobro pripravil. Zbrani, lahko rečemo, množici obiskovalcev, je predstavil veliko različnih pesmi, ki jih je zapel s svojim odličnim glasom, ki je marsikomu priklical tudi solzo v oči.

Ni pa poslušalcev navdušil le mladi pevec sam – pohvaliti je potrebno tudi njegovo organizacijo koncerta, saj je ponovno v rojstno Idrijo povabil veliko domačih umetnikov, tako pevskih kot inštrumentalnih.
Vsak gost posebej se je zelo potrudil in tako prispeval košček v mozaiku, da smo preživeli čaroben predpraznični večer. V mojih mislih je ostal simfonični orkester z Vrhnike. Glasbeniki so bili pravi virtuozi na svojih instrumentih in njihove skladbe so zvenele res dovršeno.

Vrhunec večera pa je bila zagotovo skladba Con Te Partiro, ki je vse poslušalce dvignila na noge.

F

Foto: Nastja Grošelj

Avtorici: Ana Poljanec, Žana Uršič

Lahko rečemo, da je dobrodelna prireditev na Osnovni šoli Idrija že tradicija – letos je potekala 26. novembra 2015. Tudi dejstvo, da je bilo gledalcev tako veliko, da so Modro dvorano zapolnili do zadnjega kotička, je že tradicionalno, česar so organizatorji vedno znova iskreno veseli.
Na prireditvi z naslovom Prijateljstvo nekaj velja so sodelovali učenci od prvega do devetega razreda. Glavna nit, ki je povezovala vse nastopajoče, je bila letos torej prijateljstvo.
Že učenci prvega razreda so s plesom prinesli v dvorano veliko nasmehov in tako ogreli občinstvo za nastope, ki so sledili.
Sodelovali so tudi učenci z nižjim izobraževalnim standardom, ki so se za svoj nastop zelo potrudili in odplesali res prisrčni točki.
Sledile so plesne in pevske točke učencev razredne stopnje. Nastopal je tudi Ansambel Javor, ki je s svojimi poskočnimi toni spremljal nastopajoče.
Tudi tisti učenci, ki niso nastopali na velikem odru, so prispevali k prireditvi tako, da so napisali nekaj misli o glavni temi – prijateljstvu. Te lepe in iskrene misli o prijateljih so obiskovalci lahko prebirali skozi celotno dogajanje na velikem platnu in zagotovo so dale dogajanju pod lučmi dodatno vrednost.
Prireditev sta povezovala učenca devetega razreda Peter in Lovro, ki sta tudi ponazorila, da se pravi prijatelji pobotajo ne glede na vse. Priznati moramo, da sta devetošolca svojo nalogo zelo dobro opravila.
Tudi gospa ravnateljica Ivica Vončina je nagovorila zbrane. Med drugim je tudi povedala je, da je denar, ki ga je številno občinstvo zbralo s prostovoljnimi prispevki, namenjeno šolskemu skladu. Denar bo pomagal učencem, ki si ne morejo privoščiti šolskih potrebščin,šole v naravi in podobnih stvari, ki so del šolskega vsakdana.

Radi bi se zahvalili vsem, ki ste se udeležili dobro pripravljene dobrodelne prireditve in tako pomagali dokazati, da tudi v teh časih prijateljstvo še ima svoj pravi pomen.

Avtorica: Klara Kavčič

V torek, 17. novembra, smo učenci višje stopnje imeli predavanje o beguncih. V okviru tedna globalnega učenja sta nam ga pripravili učiteljica Marija Majnik in študentka Gaja Rupnik Caruso.

Ko smo se učenci odpravljali na predavanje, smo si vsi mislili, da bo to še eno od predavanj, kako moramo ravnati, obravnavati begunce … Pa temu ni bilo tako. To je bil pogovor s prostovoljko, ki je z begunci preživela celo poletje. Gaja Rupnik Caruso je sicer študentka arhitekture, poleti pa se je udeležila kampa, kjer so imeli enega od preživetih dni v Berlinu namenjenega tudi prostovoljnemu delu z begunci. Zgodbe teh beguncev so jo tako presunile, da se je odločila, da jim bo pomagala še celo poletje. Z avtobusom je potovala je po Nemčiji in Danski ter tako obiskala Berlin, Hamburg … Vse samo, da bi pomagala beguncem.

V prvem delu predavanja, ki ga je vodila učiteljica Marija Majnik, smo izvedeli nekaj splošnih podatkov o begunski krizi. Ogledali smo si tudi kratek film, ki ga je naredila OZN. V drugem delu predavanja, pravzaprav pogovoru, pa je Gaja svoje izkušnje delila z nami. Povedala nam je veliko zanimivih podatkov, med drugim tudi, kako so tisti ljudje polni veselja, sreče, kljub dogodkom, ki so jih prestali. Govorila je tudi o svojih notranjih doživljanjih, o novih poznanstvih … Vse te zgodbe so se nas zelo dotaknile in po resnici povem, da je predavanje preseglo vsa moja pričakovanja in pričakovanja vrstnikov.

Foto: Tara Caruso Bizjak

Avtorica: Vita Čar

V torek, 10. novembra 2015, smo šestošolci odšli v Ljubljano, v dvorano SNG Opera in balet Ljubljana, na ogled operne predstave Pastir.

Ko je bila ura 9.30, smo se vsi učenci zbrali v jedilnici in pojedli okusno malico, nato pa odšli na avtobusno postajo, kjer sta nas že čakala avtobusa. Avtobus je speljal in komaj smo čakali, da pridemo v Ljubljano in vidimo to slavno hišo, ki smo jo do sedaj videvali samo na televiziji. V operni hiši sama še nikoli nisem bila, zato sem bila še toliko bolj radovedna.

Prišli smo v Ljubljano in ko nas je avtobus odložil, smo se peš odpravili do operne hiše. Ko smo jo zagledali, se nam je zdela zelo lepa in prav takšna kot na televiziji. Pred opero smo nato čakali, da nam učitelji razdelijo vstopnice in da nas spustijo v njeno notranjost. Vstopili smo in si pri garderobi slekli vrhnja oblačila. Stopnice so nas vodile v drugo nadstropje, kajti sedeže smo dobili na balkonu. Ko smo že vsi našli svoj sedež in se usedli, smo samo še čakali, da se začne.

Pri predstavi so mi bili všeč kostumi, ker so bili zelo zanimivi, obnašanje kraljične in drugih oseb, glasba in tudi vsebina zgodbe. Najbolj pa so mi bili všeč napisi nad odrom, kajti kadar je katera oseba kaj zapela, se je to tudi napisalo, da smo tako lažje razumeli celotno zgodbo.

Vsega lepega pa je nekdaj konec in tudi za nas se je obisk operne hiše končal po predstavi. Takrat smo samo še odšli po oblačila, ki smo jih prej odložili v garderobi, in se odpravili na avtobus.

Ko smo prišli v Idrijo, smo hitro stekli še na kosilo in domov. Žalostni pa nismo bili, da se je naš izlet že končal, kajti zagotovo to ni bil naš zadnji obisk opere v dvorani SNG Opera in balet Ljubljana.

Vir fotografije: splet

Avtorici: Nuša Makuc in Alja Poljanšek

V oktobru smo imeli (sedmošolci) teden branja. Kot nam že naslov pove, smo teden preživeli ob vseh vrstah knjig – od pravljic, zgodbic, povesti, pesmic in še marsikaj.

Ponedeljkovo dokaj mrzlo jutro smo začeli z obiskom Mestne knjižnice in čitalnice Idrija. Tam so nas lepo sprejeli, nas razvrstili v skupine in skupaj smo se odpravili na ogled knjižnice. Že ko smo mislili, da bo vsega konec, pa presenečenje! Še smo odšli po knjižnici in se tam naučili sposoditi knjigo na knjigomatu in prefotokopirati list papirja oz. knjigo. Za konec pa smo se razdelili v skupine in naredili plakat. Ker nam vreme ni ravno ugajalo, smo se z dežniki v rokah odpravili nazaj proti šoli. V šolski knjižnici smo reševali delovni list na podlagi knjige, ki smo jo dobili v okviru projekta Rastem s knjigo z naslovom Iskanje Eve, ki je delo slovenskega avtorja, Damijana Šinigoja.

Ker se teden imenuje teden branja, je tudi v torek potekala ena šolska ura, ki smo jo preživeli malo v knjižnici, malo pa v računalniški učilnici. V knjižnici nam je knjižničarka povedala, kako se knjige išče po internetu, nato pa smo se preizkusili še mi. V računalniški učilnici smo obiskali spletno stran naše šole in poiskali nekaj knjig.

Tudi sreda nam glede vremena ni bila ravno naklonjena. Ob slabem vremenu pa se je prav prilegel obisk naše knjižnice, v kateri smo prebirali različne vrste stripov. Za domačo nalogo pa smo morali narediti svojo kazalko za v knjigo, na kateri je bil kratek strip.

V četrtek pa je že navsezgodaj posijalo sonce. Prva šolska ura je bila posebej dobra, saj se nam je pridružil bivši učitelj Nace Breitenberger in nam prebral prav posebej čarobno pravljico Bine Štampe Žmavc z naslovom Medvedek in punčka, ob kateri smo prav vsi za trenutek zatisnili očesa.

Res je bil enkraten tale teden branja in verjameva, da se je vsem sedmošolcem prav zares vtisnil v spomin.

Avtorica: Barbara Čibej

Iskanje knjig je naporno, vsaj zame. Še posebej takrat, ko ne najdeš ničesar in bi zrušil ves svet za eno dobro knjigo, ki jo boš potem vzljubil ali se celo zaljubil vanjo … (Cirila Lapajne)

Kako vesel in ponosen mora biti učitelj na svojega učenca, ko mu iz ust prihajajo tako lepe besede o knjigi. In kako hvaležen mora biti učenec učitelju, ki mu je to mišljenje podal, mu ga vtisnil v srce. Zaradi te hvaležnosti in ponosa lahko med učiteljem in učencem nastane močna in lepa vez, ki je ni moč pretrgati.

Zato se je 5. oktobra, na svetovni dan učiteljev, na gradu v Mali galeriji odvila kratka zgodba, ki je izvirala iz ponosa na znanje in iz hvaležnosti do učiteljev. Predajanje znanja je v tem svetu nekaj najpomembnejšega. Zato se učenci čutimo dolžne poskrbeti za to, da to znanje tudi izkažemo, kar so zagotovo storili učenci 8. in 9. razreda, ki so se na svetovni dan učiteljev pripravili z zelo posebnim nastopom.

Že omenjena zgodba v Mali galeriji je bila prav zares posebna, saj nastopajoči besedil za svoj nastop niso črpali iz knjig priznanih slovenskih pisateljev in pesnikov. Besedila, ki so bila prebrana in deklamirana, so napisale so jih učenke naše šole. V njih so izrazile svoje razmišljanje o knjigi in branju.

Da pa bi dogodek še obogatili, so bili razstavljeni izdelki učencev, ki so v lanskem šolskem letu obiskovali izbirni predmet likovno snovanje 3 pod mentorstvom učiteljice Silve Menard. V roke so vzeli knjige – stare, skorajda zavržene, že tudi umazane in pomečkane, a prav zato knjige z dušo. Namen mladih umetnikov ni bil branje, temveč ustvarjanje s knjigami. Le-te so bile hkrati material in inspiracija v želji izdelati nekaj novega, drugačnega, posebnega. Učitelj Matjaž Kerček pa je usmerjal mlade fotografe, ki so s svojimi fotografijami razstavi dodali piko na i.

Zakaj pa prav knjiga na tak dogodek? Odgovor je preprost: učitelj in knjiga se lahko gledata v ogledalu, čeprav sta obrnjena drug proti drugemu. Tako knjige kot učitelji in učiteljice so tisti vir znanja in modrosti, ki nam, mladim, pomagajo najti pravo pot naprej.

Učitelji nam res predajo veliko znanja, a ga včasih ne znamo ceniti. Upam pa, da je in bo na svetu čim več mladih, ki znajo in bodo znali ceniti moč in lepoto zapisane besede. Predvsem pa si želim, da bi sporočilo knjig znali uporabiti v vsakdanjem življenju.

Zato, drage učiteljice in učitelji iskrene čestitke ob dnevu učiteljev, in naj vas ponos do znanja spremlja skozi vse življenje. Oprostite nam za naše zmote in lenobe, vsi smo samo ljudje. Predvsem pa najlepša hvala, ker verjamete v nas tudi, ko sami ne verjamemo vase!

Foto: MMI

Avtorica: Žana Uršič

Jeziki, jeziki in še enkrat jeziki … Da, veliko jih je, lepo in zanimivo zvenijo, radi se jih učimo. A ne pozabimo našega maternega – slovenskega jezika, ki je državni jezik Republike Slovenije. Vsi ga dobro znamo, saj ga vendar govorimo vsak dan in se ga še vedno učimo, poleg drugih, tujih jezikov. Da pa se res spomnimo nanj ter da poglobimo naše misli, kako pomemben je materni jezik in kako pomembno je tudi znanje drugih jezikov, vsako leto 26. septembra na naši šoli obeležimo evropski dan jezikov.
Nekateri učenci tako kot iz nižjih kot iz višjih razredov so pripravili skeče v različnih jezikih, povedali kakšno besedo ali dve ter tako predstavili jezike, ki se jih učimo na naši šoli. Tudi letošnji dan jezikov se bo marsikomu vtisnil v spomin, saj so bili nastopajoči prepričljivi in so nas nasmejali.
Jezikov je zelo veliko, vsak je po svoje pomemben, a za nas, Slovence, je najpomembnejši slovenski jezik.

Avtorica: Patricija Bolčina

V petek, 2. 10., smo se učenke in učenci šestega razreda iz OŠ Idrija odpravili na ekskurzijo v Zakojco, v rojstni kraj pisatelja Franceta Bevka.
Do Zakojce nas je peljal avtobus. Ko smo izstopili, smo se razdelili v tri skupine po razredih A, B in C. Nato smo odšli v Bevkovo hišo. Poslušali smo zelo zanimivo predavanje o tej čudoviti hiši.

V hiši je veliko zanimivosti, kot so na primer bohkov kot, v katerem je družina molila, kamri, kjer so spali mati, oče, babica in dedek ter skedenj, kjer so shranjevali ozimnico in sušili seno. Domačija ima debele stene, ki so služile za boljšo izolacijo. V njej imajo shranjene velike košare, koše, metlo iz šib, čevljarsko mizo, kjer so izdelovali čevlje, oljenko, ki so jo uporabljali za razsvetljavo, pinjo, s pomočjo katere so izdelovali maslo, slamco – košaro za vzhajanje kruha, burkle, ki so služile za potiskanje posod v peč, omelo iz svežega listja, lopato, ki so jo uporabljali za potiskanje kruha v peč, in velik kotel, v katerem so kuhali hrano za živali. V hiši je še vedno ohranjena krušna peč, ki so jo uporabljali za kuhanje in peko kruha.

Po predavanju smo odšli na podstrešje, kjer imajo razstavo. Tu smo si lahko ogledali številna dela Franceta Bevka, kot so Ragazzi soli, Brez krinke, Toni, Peter Klepec, Otroška leta, Grivarjevi otroci, Še bo kdaj pomlad in še nekaj drugih del. Izvedeli smo, da je pisatelj v svojem življenju napisal okoli 150 knjig. Prvo, ki sicer ni izšla, pa je napisal že pri dvanajstih letih. Vzrok za zgodbo Tatič pa je bil zelo nenavaden. Izvedeli smo, da je nastala po slabi izkušnji s prijateljem, ki je Franceta napeljal h kraji, na koncu pa ga še izdal.
Ko smo prišli iz pisateljeve hiše, je bil čas za malico. Za tem smo odšli po ozki poti, ki vodi do kmetije pr’ Flandru. Tu smo imeli nekaj prostega časa za zabavne igre, ki pa je hitro minil, in kmalu smo morali na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj domov.