Avtor: Andraž Rupnik
Zavratec je vas blizu Idrije, v kateri živi nekaj več kot 100 prebivalcev. Spada v občino Idrija, domačini pa ga delijo na Gornji in Spodnji Zavratec. Prebivalci te vasi so se včasih ukvarjali s številnimi zanimivimi obrtnimi in kmetijskimi dejavnostmi, kot so kamnoseštvo, čebelarstvo, kuhanje oglja in še bi lahko naštevali. Nekaj se jih je do danes v tej vasi še ohranilo, nekaj pa zamrlo.
Prav zaradi teh zanimivih obrtnih in dejavnosti ter zaradi zanimivega življenja domačinov so se učitelji in učiteljice odločili, da učence 9. razreda in ONIS-a popeljejo v Zavratec.
Zato smo se 15. septembra (ravno na državni praznik) zjutraj ob 7.40 zbrali na avtobusni postaji, kjer smo napolnili dva avtobusa. Nato smo se odpravili v Zavratec. Vožnja po ovinkasti cesti je vodila mimo Kovačevega rovta do Rebra, kjer smo zavili v Dole. Cesta nas je peljala mimo zelenih pašnikov, na katerih se je pasla živina, mimo žage ter seveda mimo gostilne Gantar. Ko smo prišli do križišča, smo zavili na odcep za Zavratec. Vožnja je trajala še nekaj minut, nato pa smo prispeli do cerkve sv. Urha, kjer nas je pričakal prijazen gospod. Povedal nam je vse bistvene podatke o tej vasi. Povabil nas je, da si skupaj ogledamo cerkev. Ogledali smo si samo zunanjost, ki je v gotskem slogu.
Tam smo se s prijaznim domačinom razšli in se vsi skupaj odpravili k zgradbi, za katero bi človek, če ne bi videl napisa na pročelju, mislil, da je navadna stanovanjska hiša. Ko smo vstopili, smo brž vsi ugotovili, da so bila naša pričakovanja napačna. Namesto ogromnih dolgih hodnikov je bil le en majhen hodniček, namesto treh nadstropij le pritličje in namesto garderob in kovinskih omaric le en obešalnik s šestimi kljukicami. Presenečenje pa nas je pričakalo šele, ko smo vstopili v en in edini razred na šoli. V njem je bilo pet otrok in učiteljica. Vsi smo zastrmeli od začudenja. Nenavadna pa je bila tudi učilnica. V enem kotu je bilo nekaj knjižnih polic in nekaj knjig. Tam je bila tudi učiteljičina miza. V drugem kotu je bilo nekaj blazin, kjer so ravno takrat posedali učenci. Tam so imeli pripomočke za telovadbo. Tudi na tem mestu nam je bila njihova učiteljica dolžna pojasnilo. Povedala nam je, da v zimskih dneh mize odmaknejo in imajo telovadbo. Nasproti knjižnice in blazin pa je bila zelena tabla. Edina stvar, ki je bila ravno takšna kot v OŠ Idrija. Potem so se nam učenci predstavili. Tako smo izvedeli, da je eden izmed njih drugošolec, eden četrtošolec, eden petošolec, dva pa sta bila tretješolca. Po krajšem pogovoru smo se odpravili naprej.
Najprej smo se izpred šole spustili nižje, nato pa smo zavili v gozd. Po blatni gozdarski poti smo hodili še nekaj sto metrov, nato smo zagledali dim. Med približevanjem dimu smo lahko razločili tri moške postave ter oglarsko kopo, ki je bila razlog za sivino v zraku. Ko smo prispeli do naslednje postojanke, so nas možje toplo sprejeli. Eden izmed mož nam je opisal potek kuhanja oglja ter posamezne faze, drugi mož nam je opisal zgradbo kope in nas seznanil z bivališči, ki so bila tam postavljena. Ta bivališča so služila za prenočišče oglarjem včasih in danes, kadar so morali stražiti in opazovati kuhanje, da ne bi ugasnilo. Oglje se mora po besedah mož kuhati en teden neprekinjeno, da postane dobro za prodajo in uporabo. Tudi uporabnost in zdravilne učinke oglja nam je eden od mož podrobno opisal. Odpravili smo se nazaj po gozdni cesti do vasi, kjer smo obiskali še eno od domačij v Zavratcu. Tam nas je pričakala ena od članov te kmetije. Najprej nam je pokazala pajšt (sušilnica sadja) v sadovnjaku, v katerega so vsi iz Zgornjega Zavratca nosili sušit sadje. Razložila nam je postopek sušenja sadja, nato pa nas je odpeljala še do kajže. Prostore v njej to so črna kuhinja, hiša … ter opremo to je peč, kotel, »bohkov kot« ter mizo za mesenje testa in kolovrat nam je gospodična natančno opisala. Naslikala nam je življenje ljudi v tej kajži pozimi, ko sonce zahaja že zgodaj. Slikovito je opisala, kaj je vsak od družinskih članov ob takšnih dneh v hiši delal.
Potem smo se spustili v nižje lege vasi, kjer nas je pri čebelnjaku pričakal starejši domačin. Ta nam je predstavil svoj čebelnjak. Velik poudarek je dal na panjske končnice, za katere je tudi vložil največ truda. Objasnil nam je tematike teh končnic. Nekatere so bile iz ljudskih rekov (npr. podarjenemu konju se ne gleda v zobe), spet druge so bile iz okoliških kulturnih ter naravnih znamenitosti (npr. škafar, klavže …). Gospod nam je pripovedoval o življenju čebel, njihovem delu in delu čebelarja. Pripovedoval nam je tudi o njihovih končnih produktih (med, propolis, cvetni prah …) in vseh njihovih dobrih lastnostih, ki pa jih je nešteto. Učencem je razdelil deviško satje, trdo delo teh pridnih živalic.
Za konec smo se po cesti spustili v Spodnji Zavratec, kjer nas je pričakal gospod, ki nas je sprejel že ob prihodu. Ta gospod nas je odpeljal v gozd, na kraj, kjer so še pred dvajsetimi leti krajevni kamnoseki kopali in klesali kamenje. Tam nam je pokazal ostanke tega dela. Obrazložil nam je tudi, da so to delali zaradi potreb tamkajšnjih prebivalcev. Opisal nam je končne izdelke, kot so oboki ter podobne kamnite reči, ki so jih potrebovali domačini. Gospod nam je pokazal, kako so kamnoseki vrteli orodje, ki nam ga je tudi podrobno predstavil.
Mislim, da je bil dober namen tega kulturnega dneva dosežen. Vsi učenci, ki smo se ga udeležili, smo od njega odnesli veliko uporabnega znanja in odlično predstavo o življenju ljudi na podeželju.
Foto: Jošt Rovtar