Prazniki z več zornih kotov

Avtorica: Hope

Prazniki, prazniki, prazniki – mislim, da se jih prav vsi veselimo, čeprav iz različnih razlogov. Nekateri smo veseli, da nam ni treba v šolo oz. službo, nekateri se veselijo druženja z družino, najdejo se pa tudi taki, ki so prisotni le zaradi daril. V članku bi vam rada na malce drugačen način prikazala praznike. Kako na božič ter novo leto gledajo deloholiki, dariloholiki in pa družboholiki?

Če začnem kar lepo na začetku – kateri prazniki se nam bližajo?

Sklepam, da to sicer vsi veste, ampak pred nami so božično-novoletne počitnice. Do njih nam manjka le še nekaj dni, doma pa bomo 12 dni. Ja no, bolje kot nič, ampak lahko bi nam pa dali še tista dva dneva, da bi imeli cela dva tedna, kajne?
Naše želje letos ne bodo uslišane, zato smo se morali v šolo vrniti še v ponedeljek ter v torek, preden bomo lahko ostali doma in uživali.

Pomaknimo se torej naprej od datumov – kako boste vi preživeli svoje počitnice? Zase vem, da bom  najverjetneje doma, ponočevala do poznih ur in potem spala do kosila. Zelo produktivni načrti, vem. Sebe torej uvrščam v prvo skupino, ki jo bom obravnavala danes – LENOHOLIKI. Verjamem, da se marsikdo najde v tej skupini, ker – zakaj ne? Uživali boste v svojem prostem času, minimalno časa boste porabili za šolo(čeprav bi morali tole odločitev morda malce bolje premisliti, glede na to, da nas bodo učitelji že skoraj takoj po počitnicah zasuli z ocenjevanji). Osebno vem tudi, da bom zagotovo gledala filme na Netflixu in si privoščila kakšno banjico sladoleda. Ah, ni boljšega kot dober, mrzel sladoled, na kavču, pokrita z odejo, zunaj pa sneg. Slednje pa se na mojo žalost najbrž ne bo uresničilo, bojim se, da se bodo moje želje o belem božiču naslednji teden razblinile.

Naslednja ”skupina” se imenuje HRANOHOLIKI, tip 1 in tip 2. Poznate koga, ki svoje počitnice preživlja pred pečico in štedilnikom? Nekoga, ki konstantno raziskuje nove recepte in poizkuša nove stvari? Ja, tukaj se najde moja mama, ki je tip 1. Naša kuhinja je vedno polna dobrot, no, vsaj pred kosilom. Veste, pri nas velja pravilo, da se nihče ne dotakne maminih slaščic pred kosilom. Že lepo in prav, dokler ne srečaš mojega brata, ki rad obrača pravila. Eno leto je (se ne hecam), prinesel ven klešče in z njimi s krožnika jemal piškote. Njegov odgovor: ” Ja, sej se jih nism dotaknu, klišče so se jih.” Ah, bratje. Zelo prijetne osebice (osebe z brati bodo zagotovo zaznale moj sarkazem). Tudi sebe bi lahko delno uvrstila v tole skupino, ampak v tip 2. Če prvi raje kuhajo, mi, ki smo drugi tip, večino časa namesto pred pečico preživimo za mizo, s krožnikom pred sabo. Tako pač deluje naš majhen svet.

Okej, naslednji so DELOHOLIKI. Sem lahko zagotovo pripišem mojo babico. Preden nadaljujem, naj vam pojasnim, da je naša družina sestavljena iz zelo različnih članov, od tu tudi ideja za tale članek. Skoraj v vsaki tejle skupinici lahko najdem po enega člana v moji družini. Nazaj na deloholike – poznate kako tako osebo, ki vedno, ampak res vedno, nekaj čisti, pospravlja, preureja? Če je vaš odgovor ne, ste lahko srečni. Ne razumite me narobe, rada imam svojo babico in hvaležna sem za vse, kar je naredila zame, ampak včasih mi lahko malce stopi na živce. Naj vam pokažem primer:

”Babi, kaj delaš?”
”Pospravljam. A lahko vržem tole v smeti? Sej ne rabiš tega, ane?”
”Ne, babi. Ne vrži tega v smeti. To je moj projekt za likovno.”
*5 minut kasneje*
”Babi, kje je moj polnilec?”
”Joj, jaz nism vidla nobenga polnilca. Kakšne barve je?”
”Bele.”
”Ne, nisem jaz nič tikala tvojih stvari.”
*Po dolgem premetavanju svojih stvari, najdem polnilec v shrambi, trikrat prevezan z elastiko, zapakiran v plastični vrečki in zavezan z vrvico. Ja, babi, sigurno ga nisi pospravila, kje pa.*

Ja, taki so tile deloholiki. Ampak je pa res, da je naša hiša vedno čista, ko je babi na obisku. Če odmislim dejstvo, da po njenem ”pospravljanju” ne morem več najti praktično ničesar v svoji sobi, sem lahko vesela, ker to pomeni manj hišnih opravil zame 😉

Ne smemo pozabiti na meni ljubo skupinico – POZABLJIVCI. Tule bom omenila svojega brata. Pred nekaj leti smo se v družini šli Secret Santa (skrivni božiček). Poanta igre je, da izžrebaš osebo in ji za božič nekaj (manjšega) podariš. Moj brat je dobil mojo mamo, jaz pa brata. In jaz, kot dobra sestra (sarkazem), sem se potrudila in mu šla v kupit Axe šampon (tipično, vem) in pa še neke čokolatine. On, po drugi strani, pa je na vse skupaj pozabil. Sklepam, da se je spomnil zjutraj, ko je odprl telefon. Vsi smo mislili, da še spi, on pa se je lepo oblekel in se splazil skozi okno. Vzel kolo in šel v trgovino, vrnil se je z Raafaelom in pa neko ogrlico (bog ve, kje jo je dobil).  Kasneje smo poleg tega izvedeli še, da je uporabil kuponček za 25%. In to nas pripelje k naslednji skupini:

SKOPUHI oz. ”LJUDJE S ”PRIROČNIMI” DARILI”. Ja, moram reči, da imam kar nekaj izkušenj s skopuškimi darili. Mislim, saj razumem, da so nekateri malo bolj na tesnem z denarjem, ampak osebno sovražim, ko kdo zadnjo minuto brska po omarah, kaj bi lahko podaril naprej. Tako se na temu seznamu znajdeta tudi stric in teta. Imata svojo podjetje z vezenjem in tiskanjem na oblačila. Naše novoletno darilo torej sestavljajo: odeja z njihovim našitkom, nogavice, sponzorski svinčniki, piščalke, šilčki … ter kake vrečke, lansko leto smo dobili tudi vžigalnik. Da ne govorimo o naključno velikih majicah (mislim, lepo prosim, kdo v naši družini ima številko XXS, poleg našega psa?)

DRUŽBOHOLIKI. Hm, nisem si mislila, da za katero skupino ne bom našla člana. Očitno je ta edina. Skratka, nekaj let nazaj so pri nas za cel teden prespali sorodniki iz Avstrije. Da ne govorimo o tem, da so govorili le nemško. Prisežem, da imam še zdaj travme zjutraj, ko se zbudim in prav slišim sestrično, ki mi v uho vpije ”Guten Morgen, Kinder!” No, tele ‘sorodnike’ sta sestavljala mama (mamina sestrična v II. kolenu) ter mož in njun (zelo) nadležen sin, ki me (prisežem) izjemno rad jezi:

”Was liest du?” – Kaj bereš? –
”Ein Buch.” – Knjigo.
”Liest du Romantische Romane??” – A romantične romane bereš? –
”Nein. Ich lese Garfield.”
”Lügnerin! Du liest Romantische Romane! Du liest Romantische Romane!” – Lažnivka! Romantične romane bereš! –
*mamina sestrična*
”Kinder! Mittagessen! Mittagessen Kinder! Kinder!” – Otroci! Kosilo! Kosilo otroci! Kosilo!

Mamina sestrična je vztrajala, da preživimo čim več časa skupaj. Ker niso poznali Idrije in Slovenije, smo večino časa preživeli v Antonijevem rovu, čipkarski šoli, Ljubljani, Bledu, Kopru, Celju …  Skratka, skupaj smo bili 24 ur na dan. Brez zamere, ampak to je pa zame malce preveč. Skakali smo z enega konca na drugega in da ne omenjam sestričninega problema s kajenjem. Na kratko povedano, bil je dolg, predolg teden, iz katerega sem prišla ven še bolj utrujena kot na začetku. Prečudovito!

Predzadnja skupina danes … Bobni, prosim … INTERNETOHOLIKI! Moji najljubši! Totalno nesocialna, na trenutke zlobna bitja. Kot primer naj vam prikažem en moj spomin na bratranca (poimenovala ga bom PAT) ter brata (poimenovala sem ga MAT):

”Ej, Mat dej kuk je ura?”
”Mah navim, praši Pata.”
”Ja, a nimaš ti lih telefona v roki? Dej poglej, prusm.”
”Ja sej ga ma tud Pat v roki. Dej praš nega.”
”Ja, ma un je deli od mene kt ti. Un je čist na ta drugi stran.”
”Ma dej utihn, tamala.”
”Em a lah ne? Viči sm od našga psa.”
”Ma dej mir Midget. Sm napisal Patu sms, nej pride sm.”
”Ugh, ne še on, no!”
*pridruži se moj predragi bratranec Pat*
”Kej je Mat? O tamala! Kwa me mutiš?”
”Super zdej sta ži dva. Kuk je ura?”
”Ej Pat, a griva špilat igrce u tvoja soba?”
”Ok.”
*grista stran od mene*
”Ej, kuk je pol ura?!”
*Obupam in se uležem na kavč, ugotovim, da je na steni ura. *

Približujemo se zadnji skupini: KARKOLIKI. Ljudje, ki govorijo karkoli, pa že, mhm, zaradi mene … Ampak ne samo enkrat, vedno. Vedno, vedno:

”Hej, a greva okrasit smrika?”
”Ma ja dej, karkoli.”
”In, se maš fajn?”
”Mhm.”
”A se griš jegrat z mana?”
”Ma dej, pa ži.”

”Kuk si star?”
”Ma ja no, karkoli ži.”
”Kk ti gri v šuli?”
”Ma karkoli.”
”Kej novga?”
”Ma dej, karkoli ži.”
”A boš ti sam karkoli govoru cil večir?”
”Mhm.”

Dragi moji bralci, s tem (na žalost) prevečkrat doživetim pogovorom se poslavljam od vas. Upam, da vam je bil članek všeč, bil je malce drugačen kot ponavadi, da vas ne bom ravno pred zasluženim oddihom obremenjevala z neko hudo literaturo.

Lepo preživite vaše praznike in upam, da ste se našli v kateri skupini ali pa ste v kateri skupini videli kakega vašega družinskega člana.

 

Meč v tišini

Avtorica: Maruša Velikajne

Odločila sem se, da vam bom predstavila malce drugačno knjigo. Gre za znanstveno fantastiko v treh delih, ki jo je napisal Lian Hern. Knjiga je v originalu sicer angleška, ampak jo v slovenskem prevodu najdemo tudi v naši šolski knjižnici.

Trilogija je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, leta 2006, prevedla pa jo je Mojca Krevel.

Meč v tišini je zgodovinska saga o rodbini Otori. Dogaja se v izmišljeni deželi, najbolj se ji približa srednjeveška Japonska.  Zgodba spremlja 16-letnega dečka Tomasuja (znan tudi pod imenom Takeo) in 15- letne deklice Kaede. Tomasu je po rojstvu član ljudstva Skritih. Odpravil se je na raziskovanje okolice, a ko se je vrnil, je našel vse člane svoje družine mrtve. Napad na njegovo ljustvo je vodil Iida  Sadamuj, ki ga je želel ubiti ter tako izkoreniti vse sledi Skritih. Tomasuju je pri begu pomagal vitez Otorij Šigeruj, ki mu je ponudil zatočišče v svoji utrdbi.

Tomasu skozi zgodbo odkriva svoje nadnaravne sposobnosti, s katerimi bo poskušal povrniti slavo svojemu ljustvu, kar pa z malim morjem sovražnikov, ki mu to želijo preprečiti, ne bo ravno najlažja stvar …

Lahko rečem le: »Preberite! Ne bo vam žal.«

Vir: splet

Nejc Grošelj

Da na šoli vsi računalniki, tiskalniki, kabli in kar je še teh tehničnih stvari deluje, skrbi učitelj Nejc Grošelj. Brez njegove pomoči bi učiteljice pogosto kar obupale nad sodobno tehnologija. Učitelj Nejc pa je vedno pripravljen priskočiti na pomoč, umirjeno in z nasmeškom na obrazu. In tako je kaj kmalu rešljiva vsaka računalniška težava.

Uspeh, na katerega ste najbolj ponosni…
Najbolj sem ponosen na generacije, ki sem jih do sedaj učil, na družino in na to, da navdušujem učence.

Stvar, za katero bi radi, da ne bi obstajala …
Starši, ki zahtevajo več od učitelja kot od učenca.

Najsrečnejši trenutek …
Rojstvo hčerke.

Največja želja …
Da bi imel dobre odnose z učenci, sodelavci in sodelavkami.

Vaša slaba lastnost …
Hm … Včasih sem preveč kritičen do sebe.

Nepogrešljiva stvar …
Piškoti, zraven pa še skodelica kakava oz. čaja.

Katera mislite, da je največja neumnost, ki ste jo kdaj storili …
Ko smo bili na tednu športa, sva s prijateljem pobegnila iz mobilne hišice, da bi šla k puncam. In nato so naju učitelji iskali vsepovsod.

Na koga najprej pomislite ob besedi ljubezen …
Na ženo, moja dva otroka.

Kaj je za vas sreča …
Da imaš nekoga, ki te ima rad, da te sprejme takega, kot si.

V čem mislite, da se razlikujete od drugih …
Da sem nesebičen, da pomagam in nočem ničesar v zameno.

Kaj bi sporočili vsem bralcem …
Več berite, ne preživite preveč časa za računalnikom, bodite previdni pri uporabi socialnih omrežij.

Za prispevek sta poskrbeli Lena Kleindienst in Taja Svetlik.

Gaja Humar

Gaja Humar je sedmošolka, o kateri je moč pogosto kaj slišati, saj niza uspeh za uspehom. Seveda je zgledna, vestna in uspešna učenka, mnogo uspehov pa je, kljub svoji mladosti, dosegla tudi kot karateistka. Športu je predana z dušo in v svoje treninge vloži mnogo energije. Njen trud je poplačan, ko stopi na zmagovalne stopničke.
Poleg tega pa je Gaja tudi umetniška duša in aktivna tudi kot članica šolske dramske zasedbe.

Uspeh, na katerega si najbolj ponosna …
Najbolj sem ponosna za tretje mesto na balkanskem prvenstvu.

Stvar, za katero bi rada, da ne bi obstajala …
Rada bi, da ne bi bilo brezdomnih živali.

Najsrečnejši trenutek …
Najsrečnejši trenutek je bil, ko sem dobila svojega papagaja Kiwija.

Največja želja …
Moja največja želja je, da bi bila tako dobra kot Stanislav Horuna, ki je moj idol.

Tvoja slaba lastnost …
Moja slaba lastnost je tekmovalnost.

Nepogrešljiva stvar …
Nepogrešljiva je moja družina, ki mi vedno pomaga in stoji ob strani.

Katera misliš, da je največja neumnost, ki si jo kdaj storila …
Ko sem bila majhna, sem naredila kar nekaj neumnosti. Ne morem reči, katera je najhujša.

Na koga najprej pomisliš ob besedi ljubezen …
Ob besedi ljubezen najprej pomislim na svojo mamo.

Kaj je zate sreča …
Zame je sreča, ko sem z družino.

V čem misliš, da se razlikuješ od drugih …
Vsak se po svoje razlikuje od drugih. Vsak človek ima svoj talent. Vsi smo po svoje posebni.

Kaj bi sporočila vsem bralcem …
Verjemite vase in nikoli ne obupajte.

Za prispevek je poskrbela Brina Podobnik.

2 tedna, 12 predstav

Avtorica: Tea Logar

V preteklih dveh tednih smo člani lutkovno-gledališkega krožka odigrali kar dvanajst predstav. Predstave, namenjene mlajšim otrokom, smo se začeli učiti začetek šolskega leta. Letos igramo priredbo pravljice 12 ujcev.

12 ujcev je v bistvu 12 mesecem, ki revni družini vsak mesec prinašajo, kar je za tisti mesec značilno (npr. januar sneg …)  Otroci ter mama samohranilka so vsak mesec dobili novo »darilo«.  Vsakič znova so bili zelo veseli. Dobili so vse, kar so si želeli.  Škrat in vili pa so jim prinesli darila.

Praznični december smo za otroke obogatili z našimi nastopi. Prečesali smo domačo občino podolgem in počez. Nastopili smo za najmlajše v vrtcu, igrali na podružničnih in sosednjih šolah ter seveda tudi doma, na naši šoli za učence 1.–5. razreda. Pogosto je naš nastop pospremil tudi obisk Dedka Mraza, kar je za otroke pomenilo dvojno veselje. Povsod so nas lepo sprejeli, ponekod pa tudi prav lepo pogostili.

Igralci smo se tako kot med vajami kot tudi med nastopi zelo zabavali. Skupaj smo preživeli veliko lepih, zanimivih in zelo smešnih dni.  Itak pa se med vsemi predstavami vedno zabavamo.

Foto: Živa Caruso

Magnet za dekleta in praznično okrašena prestolnica

Avtorici: Neža Gnezda in Tinkara Rupnik

Cankar – večini učencev poznan kot pisatelj težje razumljivih del, zdaj pa smo jih spoznali na drugačen način. Na humoren, zanimiv, navdihujoč, moderen in poučen …

Devetošolci smo se v torek, 10. decembra, odpeljali v Ljubljano, da bi si ogledali gledališko predstavo iCankar. Predstavo smo si ogledali v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.

Ob 9.30 so se v prostoru ugasile luči. Kmalu za tem smo se vsi prestrašeni ozrli proti vhodnim vratom, skozi katera sta že prišla dva igralca. Uprizarjala sta detektiva, ki sta z ročnima svetilkama med občinstvom iskala pobeglega Cankarja. Iz zaodrja se je prikazal še manjkajoči član detektivske zasedbe. Povzpeli so se na kvadratni oder, mi smo pričakovali nadaljevanje. Povedali so nam nekaj ključnih podatkov za lažje razumevanje življenja Ivana Cankarja. Nato so zaigrali glavne in bolj znane dogodke, ki jih je naš največji pisatelj opisal v svojih delih. Med igro smo prepoznali črtice Enajsta šola, Pehar suhih hrušk, Skodelica kave, Polikarp ter druge. Pri uprizarjanju le-teh so si menjavali vlogo Cankarja in drugih stranskih oseb, kar nam je bilo izredno zanimivo.

Skozi igro smo gledalci izvedeli nekaj podatkov, ki so bili večini od nas neznani. Do sedaj … Pisatelj je bil že za čase svojega kratkega življenja zelo znan, ženske so ga oboževale, imel je modre oči.

Po koncu predstave nas je vodička pričakala v veliki sprejemni dvorani. Skupaj smo se odpravili raziskovat Cankarjev dom. Najprej smo si ogledali dvorano z najbolj udobnimi sedeži, drugim je znana kot Kosovelova dvorana. Posedli smo se, vodička pa nam je pripovedovala o zgodovini te ustanove. Premaknili smo se v že prej obiskano Štihovo dvorano, ki ima značilno obliko srednjeveškega amfiteatra, torej je oder v sredini, gledalci pa sedijo okrog. Prav zaradi te oblike je v tej dvorani tudi zelo dobra akustika. Pred Gallusovo dvorano smo postali in si ogledali repliko Cankarjevega obraza, na kateri je tudi nenavadna posebnost, po kateri se razlikuje od ostalih. Ta, 10. replika, ima namreč pravo pisateljevo brčico. Za tem smo vstopili v največjo dvorano zgradbe, ki je v večini zgrajena iz lesa. Na žalost si Linhartove dvorane nismo imeli možnost ogledati.

Izstopili smo iz Cankarjevega doma in se sprehodili po praznično okrašenih ljubljanskih ulicah do starega mestnega jedra. Postali smo na Prešernovem trgu in si ogledali njegov spomenik. Tam smo videli tudi znanega slovenskega glasbenika Dejana Kranjca. Nazadnje smo se sprehodili mimo ljubljanske tržnice do avtobusa in se polni vtisov odpeljali v Idrijo.

Celoten kulturni dan nam je bil zelo všeč. Predstavo si bomo zagotovo zapomnili, ker so igralci na humoren, vendar poučen in razumljiv način predstavili Ivana Cankarja in njegovo življenje. Tudi ogled prestolnice je bil zanimiv, saj ni bil običajen.

Beatlesi na Osnovni šoli Idrija

Avtorica: Ivana Klemenčič

V sredo, 27. novembra 2019, je na Osnovni šoli Idrija kot vsako leto potekala dobrodelna prireditev z naslovom Let it be, osrednja tema pa so bili Betlesi. Beatelsi so bili britanska pop in rock glasbena skupina iz Liverpoola, aktivna v 60. letih 20. stoletja. Veljajo za najpomembnejšo, najvplivnejšo in najuspešnejšo glasbeno skupino vseh časov. Podrli so mnoge prodajne rekorde, med drugim več kot 50 uvrstitev na ameriški lestvici najbolj prodajanih singlov Hot 100, od tega 20 prvih mest. Od njihovega nastanka leta 1962 do danes so prodali več kot pol milijarde posnetkov.

Prvi so nastopili najmlajši učenci in učenke z zelo zanimivimi plesi. Plesali so kot sončki, kot podmornice … Meni so bili najbolj všeč najmlajši, ki so plesali ob pesmi Yellow submarine, saj so se v plesanje zelo vživeli; bili so prepričljivi, saj jim v njihovi otroškosti ni bilo prav nič nerodno. Pesem Yellow submarine je tudi ena mojih ljubših Beatlesovih pesmi, saj smo jo velikokrat prepevali tudi v šoli, ko sem bila mlajša.
Nastopili so tudi učitelji s pesmijo Let it be, pri kateri jim je pomagalo nekaj učenk iz vokalne skupine. Nato nam je vokalna skupina, pod vodstvom Marine Bizjak, zapela še Hey jude.
Videli smo tudi šestošolce, nekaj plesalk in na koncu se je zgodil najbolj pričakovani nastop devetošolcev, ki so uprizorili atentat na Johna Lennona. John Ono Lennon je bil angleški peveckitarist in tekstopisec, ki je dosegel svetovno slavo kot eden od ustanovnih članov skupine The Beatles. Kljub tehničnimi težavami učitelja Davida Steguja smo se devetošolci potrudili in nastop odigrali, kot smo vadili.

Učenci in učitelji smo se potrudili po svojih najboljših močeh in prireditev uspešno izvedli. Gledalcem je bil dogodek všeč;  da so uživali ob skladbah, ki so večne, da jim je bilo prijetno odjadrati nazaj v čase Beatlesov, so dokazali na koncu s prepričljivim aplavzom.

Vtisi udeležencev od zaključku dogodka

Gospa Vojka: »Bilo je krasno, spomnila sem se moje mladosti, enkratno.«

Gospa Vanja: »Zelo mi je bilo všeč. Zelo ste se potrudili.«

Gospa Sara: »Hmm, ja … čudovita prireditev je bila in ste se potrudili tako učenci kot učitelji, da so se z vami pripravljali na ta večer. Tako da kar pogumno tudi naslednje leto.«

Mama učenca iz 9. a: »Enkratno, tako lepo – od najmlajših pa vse do velikih. Devetošolci so na koncu res pokazali malce bolj žalostno točko, ampak enkratno. Učiteljice so se res potrudile z vami.«

Gospa Vanja: »Zanimiva je bila, bilo pa je nekaj tehničnih težav, smo opazili, ja. Sicer pa ste se zelo potrudili. Pohvale učiteljem in vsem vam, učencem.«

Gospa Jasmina: »Ta prireditev je bila super, pa presenečena sem bila, da je bilo toliko ljudi. Moji občutki so lepi, uživala sem.«

Gospod Boris: »Veselo, prisrčno, predvsem pa zanimivo.«

Vtise so zbrale: Ana Klemenčič, Mia Kosmač, Melania Seljak, Tisa Šabec Rupnik

Foto: Sara Grošelj

Zdrava hrana?

Avtor: Nik Jezeršek

Vir: splet

O ekološkem in domačem pridelovanju ter kaj je zdrava hrana? Smo Slovenci ozaveščeni in kako to uresničujemo na Osnovni šoli Idrija?

Od malega nas učijo, da je dobro jesti zelenjavo. Vendar pa je dandanes ob tem treba pomisliti tudi, kako je bila ta zelenjava pridelana. Večino hrane namreč kupujemo v trgovini in mnogo ljudi ne pregleda podatkov o izvoru. Ljudje zdaj izbirajo po ceni, pa čeprav je le-ta kazalka kakovosti pridelave. Včasih, pa ne tako dolgo nazaj, so skoraj vsi gojili zelenjavo in vzrejali živino. Če ti je kdo takrat podaril jajce, si lahko bil prepričan, da je zdravo. Živali so se takrat pasle v naravi in kmetje so to dobro izkoristili. Zdaj pa jemo jajca baterijske reje, ker so cenejša. Ljudje imajo predsodke do kmetov, kar vpliva na razvoj kmetijstva, pa čeprav bi brez njih težko živeli.

Marsikdo ima babico ali dedka, ki bi mu lahko povedala kaj o življenju pred 40 leti. Veliki večini mladih se zdaj ne bi ljubilo pridelovati hrane, ampak mogoče si bomo že čez nekaj let želeli, da bi bilo drugače. V Sloveniji je veliko EKO-kmetij in ni je trgovine brez “BIO-kotička”.

V Godoviču ima vsaka hiša vrt ali vsaj rastline s plodovi, saj je lahko vsakemu v ponos, da gostom ponudi nekaj, kar je pridelal sam. Najbolj zdrava hrana je tista, ki jo pridelamo sami ali dobro poznamo njen izvor. Pa bomo v prihodnosti sploh še znali gojiti živila?

Tudi na naši šoli si prizadevajo, da je prehrana učencev čimbolj zdrava in kakovostna. Ker smo vključeni v projekt Šolsko sadje in zelenjava, so nam vedno na voljo jabolka. Večkrat pa dobimo tudi druge vrste sadja, kdaj tudi korenje.

Osnovna šola Idrija pa sodeluje v projektu Tradicionalni slovenski zajtrk. Projekt so uvedli 18. novembra 2011. V tem projektu slovenske šole dobijo med, maslo, kruh, mleko in jabolka. Namen projekta je izobraževati, obveščati in osveščati šolajočo se mladino in tudi širšo javnost o pomenu zajtrka ter lokalno pridelane hrane. Na ministrstvu poudarjajo slovenske proizvajalce hrane.

Letos smo okusen zajtrk zaužili v petek, 15. novembra, 1. šolsko uro. Učenci smo od doma prinesli stvari, naprimer svečke, prte, prtičke, rože in vaze, da smo pripravili lepe pogrinjke. Med uro smo se družili in in se tudi dogovorili kako potrebno stvar. Tako smo preživeli res prijeten začetek petkovega dopoldneva.

Pri nas na srečo še veliko ljudi živi, kot so živeli naši stari starši, in tega se lahko veselimo, saj bomo to znanje prenesli tudi na naše otroke. Zato se mi zdi, da bi morali tudi kak dan dejavnosti preživeti na kateri od okolišlih kmetij, da bi se še poučili o pridelovanju hrane. Mislim, da bi bilo koristno in bi pomenilo tudi to, da bi hrano, pa tudi kmete, bolj spoštovali.

 

Spanec

Zapisala Spletna punca

Še pravljica, potem pa spat.

Na vsako noč čarovnic se tam na jasi pojavi mogočno drevo, ostane mesec dni in izgine. Videla sem ga, vem, da je več kot odličen za plezanje, ampak mi mama ne pusti višje od prve veje. Na tej veji že več let vsako noč čarovnic razmišljam, kakšen je pogled z najvišje veje.

Odločila sem se – prekršila bom mamino pravilo in se bom povzpela do najvišje veje. Kdaj naj zagrešim zločin? Zjutraj, čez dan, ponoči? Ponoči, seveda.

Bil je večer, previdno sem se odpravila skozi vrata, se približala drevesu ter pričela plezati. Na prvi veji sem se ustavila, posedela in gledala v isto lipo, ki jo vidim že od vekomaj. Bom res to naredila? Ja!

Ko sem prišla do vrha, sem osupnila. Poglej to nebo! Takoj ko sem se namestila, me je nekaj zgrabilo. Nekaj kot … Palica ali čarovnica? Kaj če je strahec iz mamine zgodbe?

Ko me je vleklo navzdol in sem bila nekje na sredini krošnje, sem skozi največjo odprtino med listjem zagledala zvezde. Zvezde, zdaj pomagajte! Padla sem v mehko zeleno travo. Mikalo me je, da bi zaspala, a ob tem adrenalinu bi še krava nehala prežvekovati travo. Odprem oči, zagledam le belo liso, ki nekje na drugi strani travnika teče v kočo. Rečem si: »To so bile le sanje. Grozne sanje.«

Tega dogodka ne bom pozabila. Vem, še bo prišla, to je …

 

Pa je res tako težko priti iz Ljubljane do Vipavske doline?

Avtorica: Veronika Poljanec

Naj vam kar takoj odgovorim. Ne, ni. Sploh če se na pot odpraviš z nekom, kot je babica. Kako pa pristaneš med poletnimi počitnicami pri babici? Tvoja družina se odpravi v Italijo in te pusti doma. Se vam je to že zgodilo? Meni se ni. Se je pa glavni junakinji Lučki iz Ljubljane.

O vseh teh dogodkih lahko preberete v knjigi z naslov Luža v čevlju, ki jo je napisala Tatjana Kokalj, ilustrirala Gaja Kokalj, izšla pa je na Dobu pri založbi Brin, in sicer leta 2017.

Ko je Lučkina družina odšla, se je odpravila z babico na njen dom. Tam je pričakovala zabavne, nenaporne počitnice, a to se je kmalu spremenilo. Babica je sprejela odločitev. Šli bosta na Slap. Sledilo je navodilo, da naj s sabo vzame obleke, a ne preveč le-teh. Le nujno. Lučka je nasprotovala, čes da imam vse na Slapu, a kaj kmalu je izvedela, da se bosta odpravili peš. Ni bila preveč navdušena.

Ko sta se vendarle odpravili, se jima ni niti svitalo, da bo pot polna dogodivščin, da bo nepredvidljiva in da včasih vremenske razmere ne bodo preveč naklonjene. Lučka prav tako ni vedela, da bo na poti nekaj našla.

Roman Luža v čevlju je zanimiv, nepredvidljiv med drugim pa izveste tudi, od kod pisateljici ideja za naslov.

Vir: splet