Prazniki z več zornih kotov

Avtorica: Hope

Prazniki, prazniki, prazniki – mislim, da se jih prav vsi veselimo, čeprav iz različnih razlogov. Nekateri smo veseli, da nam ni treba v šolo oz. službo, nekateri se veselijo druženja z družino, najdejo se pa tudi taki, ki so prisotni le zaradi daril. V članku bi vam rada na malce drugačen način prikazala praznike. Kako na božič ter novo leto gledajo deloholiki, dariloholiki in pa družboholiki?

Če začnem kar lepo na začetku – kateri prazniki se nam bližajo?

Sklepam, da to sicer vsi veste, ampak pred nami so božično-novoletne počitnice. Do njih nam manjka le še nekaj dni, doma pa bomo 12 dni. Ja no, bolje kot nič, ampak lahko bi nam pa dali še tista dva dneva, da bi imeli cela dva tedna, kajne?
Naše želje letos ne bodo uslišane, zato smo se morali v šolo vrniti še v ponedeljek ter v torek, preden bomo lahko ostali doma in uživali.

Pomaknimo se torej naprej od datumov – kako boste vi preživeli svoje počitnice? Zase vem, da bom  najverjetneje doma, ponočevala do poznih ur in potem spala do kosila. Zelo produktivni načrti, vem. Sebe torej uvrščam v prvo skupino, ki jo bom obravnavala danes – LENOHOLIKI. Verjamem, da se marsikdo najde v tej skupini, ker – zakaj ne? Uživali boste v svojem prostem času, minimalno časa boste porabili za šolo(čeprav bi morali tole odločitev morda malce bolje premisliti, glede na to, da nas bodo učitelji že skoraj takoj po počitnicah zasuli z ocenjevanji). Osebno vem tudi, da bom zagotovo gledala filme na Netflixu in si privoščila kakšno banjico sladoleda. Ah, ni boljšega kot dober, mrzel sladoled, na kavču, pokrita z odejo, zunaj pa sneg. Slednje pa se na mojo žalost najbrž ne bo uresničilo, bojim se, da se bodo moje želje o belem božiču naslednji teden razblinile.

Naslednja ”skupina” se imenuje HRANOHOLIKI, tip 1 in tip 2. Poznate koga, ki svoje počitnice preživlja pred pečico in štedilnikom? Nekoga, ki konstantno raziskuje nove recepte in poizkuša nove stvari? Ja, tukaj se najde moja mama, ki je tip 1. Naša kuhinja je vedno polna dobrot, no, vsaj pred kosilom. Veste, pri nas velja pravilo, da se nihče ne dotakne maminih slaščic pred kosilom. Že lepo in prav, dokler ne srečaš mojega brata, ki rad obrača pravila. Eno leto je (se ne hecam), prinesel ven klešče in z njimi s krožnika jemal piškote. Njegov odgovor: ” Ja, sej se jih nism dotaknu, klišče so se jih.” Ah, bratje. Zelo prijetne osebice (osebe z brati bodo zagotovo zaznale moj sarkazem). Tudi sebe bi lahko delno uvrstila v tole skupino, ampak v tip 2. Če prvi raje kuhajo, mi, ki smo drugi tip, večino časa namesto pred pečico preživimo za mizo, s krožnikom pred sabo. Tako pač deluje naš majhen svet.

Okej, naslednji so DELOHOLIKI. Sem lahko zagotovo pripišem mojo babico. Preden nadaljujem, naj vam pojasnim, da je naša družina sestavljena iz zelo različnih članov, od tu tudi ideja za tale članek. Skoraj v vsaki tejle skupinici lahko najdem po enega člana v moji družini. Nazaj na deloholike – poznate kako tako osebo, ki vedno, ampak res vedno, nekaj čisti, pospravlja, preureja? Če je vaš odgovor ne, ste lahko srečni. Ne razumite me narobe, rada imam svojo babico in hvaležna sem za vse, kar je naredila zame, ampak včasih mi lahko malce stopi na živce. Naj vam pokažem primer:

”Babi, kaj delaš?”
”Pospravljam. A lahko vržem tole v smeti? Sej ne rabiš tega, ane?”
”Ne, babi. Ne vrži tega v smeti. To je moj projekt za likovno.”
*5 minut kasneje*
”Babi, kje je moj polnilec?”
”Joj, jaz nism vidla nobenga polnilca. Kakšne barve je?”
”Bele.”
”Ne, nisem jaz nič tikala tvojih stvari.”
*Po dolgem premetavanju svojih stvari, najdem polnilec v shrambi, trikrat prevezan z elastiko, zapakiran v plastični vrečki in zavezan z vrvico. Ja, babi, sigurno ga nisi pospravila, kje pa.*

Ja, taki so tile deloholiki. Ampak je pa res, da je naša hiša vedno čista, ko je babi na obisku. Če odmislim dejstvo, da po njenem ”pospravljanju” ne morem več najti praktično ničesar v svoji sobi, sem lahko vesela, ker to pomeni manj hišnih opravil zame 😉

Ne smemo pozabiti na meni ljubo skupinico – POZABLJIVCI. Tule bom omenila svojega brata. Pred nekaj leti smo se v družini šli Secret Santa (skrivni božiček). Poanta igre je, da izžrebaš osebo in ji za božič nekaj (manjšega) podariš. Moj brat je dobil mojo mamo, jaz pa brata. In jaz, kot dobra sestra (sarkazem), sem se potrudila in mu šla v kupit Axe šampon (tipično, vem) in pa še neke čokolatine. On, po drugi strani, pa je na vse skupaj pozabil. Sklepam, da se je spomnil zjutraj, ko je odprl telefon. Vsi smo mislili, da še spi, on pa se je lepo oblekel in se splazil skozi okno. Vzel kolo in šel v trgovino, vrnil se je z Raafaelom in pa neko ogrlico (bog ve, kje jo je dobil).  Kasneje smo poleg tega izvedeli še, da je uporabil kuponček za 25%. In to nas pripelje k naslednji skupini:

SKOPUHI oz. ”LJUDJE S ”PRIROČNIMI” DARILI”. Ja, moram reči, da imam kar nekaj izkušenj s skopuškimi darili. Mislim, saj razumem, da so nekateri malo bolj na tesnem z denarjem, ampak osebno sovražim, ko kdo zadnjo minuto brska po omarah, kaj bi lahko podaril naprej. Tako se na temu seznamu znajdeta tudi stric in teta. Imata svojo podjetje z vezenjem in tiskanjem na oblačila. Naše novoletno darilo torej sestavljajo: odeja z njihovim našitkom, nogavice, sponzorski svinčniki, piščalke, šilčki … ter kake vrečke, lansko leto smo dobili tudi vžigalnik. Da ne govorimo o naključno velikih majicah (mislim, lepo prosim, kdo v naši družini ima številko XXS, poleg našega psa?)

DRUŽBOHOLIKI. Hm, nisem si mislila, da za katero skupino ne bom našla člana. Očitno je ta edina. Skratka, nekaj let nazaj so pri nas za cel teden prespali sorodniki iz Avstrije. Da ne govorimo o tem, da so govorili le nemško. Prisežem, da imam še zdaj travme zjutraj, ko se zbudim in prav slišim sestrično, ki mi v uho vpije ”Guten Morgen, Kinder!” No, tele ‘sorodnike’ sta sestavljala mama (mamina sestrična v II. kolenu) ter mož in njun (zelo) nadležen sin, ki me (prisežem) izjemno rad jezi:

”Was liest du?” – Kaj bereš? –
”Ein Buch.” – Knjigo.
”Liest du Romantische Romane??” – A romantične romane bereš? –
”Nein. Ich lese Garfield.”
”Lügnerin! Du liest Romantische Romane! Du liest Romantische Romane!” – Lažnivka! Romantične romane bereš! –
*mamina sestrična*
”Kinder! Mittagessen! Mittagessen Kinder! Kinder!” – Otroci! Kosilo! Kosilo otroci! Kosilo!

Mamina sestrična je vztrajala, da preživimo čim več časa skupaj. Ker niso poznali Idrije in Slovenije, smo večino časa preživeli v Antonijevem rovu, čipkarski šoli, Ljubljani, Bledu, Kopru, Celju …  Skratka, skupaj smo bili 24 ur na dan. Brez zamere, ampak to je pa zame malce preveč. Skakali smo z enega konca na drugega in da ne omenjam sestričninega problema s kajenjem. Na kratko povedano, bil je dolg, predolg teden, iz katerega sem prišla ven še bolj utrujena kot na začetku. Prečudovito!

Predzadnja skupina danes … Bobni, prosim … INTERNETOHOLIKI! Moji najljubši! Totalno nesocialna, na trenutke zlobna bitja. Kot primer naj vam prikažem en moj spomin na bratranca (poimenovala ga bom PAT) ter brata (poimenovala sem ga MAT):

”Ej, Mat dej kuk je ura?”
”Mah navim, praši Pata.”
”Ja, a nimaš ti lih telefona v roki? Dej poglej, prusm.”
”Ja sej ga ma tud Pat v roki. Dej praš nega.”
”Ja, ma un je deli od mene kt ti. Un je čist na ta drugi stran.”
”Ma dej utihn, tamala.”
”Em a lah ne? Viči sm od našga psa.”
”Ma dej mir Midget. Sm napisal Patu sms, nej pride sm.”
”Ugh, ne še on, no!”
*pridruži se moj predragi bratranec Pat*
”Kej je Mat? O tamala! Kwa me mutiš?”
”Super zdej sta ži dva. Kuk je ura?”
”Ej Pat, a griva špilat igrce u tvoja soba?”
”Ok.”
*grista stran od mene*
”Ej, kuk je pol ura?!”
*Obupam in se uležem na kavč, ugotovim, da je na steni ura. *

Približujemo se zadnji skupini: KARKOLIKI. Ljudje, ki govorijo karkoli, pa že, mhm, zaradi mene … Ampak ne samo enkrat, vedno. Vedno, vedno:

”Hej, a greva okrasit smrika?”
”Ma ja dej, karkoli.”
”In, se maš fajn?”
”Mhm.”
”A se griš jegrat z mana?”
”Ma dej, pa ži.”

”Kuk si star?”
”Ma ja no, karkoli ži.”
”Kk ti gri v šuli?”
”Ma karkoli.”
”Kej novga?”
”Ma dej, karkoli ži.”
”A boš ti sam karkoli govoru cil večir?”
”Mhm.”

Dragi moji bralci, s tem (na žalost) prevečkrat doživetim pogovorom se poslavljam od vas. Upam, da vam je bil članek všeč, bil je malce drugačen kot ponavadi, da vas ne bom ravno pred zasluženim oddihom obremenjevala z neko hudo literaturo.

Lepo preživite vaše praznike in upam, da ste se našli v kateri skupini ali pa ste v kateri skupini videli kakega vašega družinskega člana.

 

Ali je smrt dobra za nas?

Avtorica: Victoria

Smrt velikokrat povezujemo z žalostjo in izgubo. A tako kot veliko drugih stvari na smrt pogosto gledamo samo z enega vidika. Vidimo samo to, da se po smrti vse konča. Vidimo to, da je prišla prehitro in je čisto prezgodaj bilo vsega konec. Izkoriščamo življenje in do smrti smo krivični. Eno ne obstaja brez drugega. Dejstvo, da se eno življenje konča, še ne pomeni, da se novo ne bo začelo. A namesto da se smrti bojimo in se ji skrivamo v prepričanju, da je nekaj slabega, bi se morali z njo sprijazniti. Prej kot se sprijazniš, lažje bo. Naj vam pokažem smrt v novi luči.

Tako se bojimo smrti, se ji poskušamo izogniti, da je vedno v naših mislih. Strah pred koncem nas ima privezane na vrvico. Zaradi tega v bistvu nikoli prav zares ne živimo. Gre nam samo za to, da bi preživeli, ne pa da bi živeli. Ravno zaradi teh misli imamo v življenju toliko obžalovanj. Sprašujem se – če nikoli prav zares ne živiš, ali potem sploh lahko  zares umreš?

Nikoli ničesar ne uživamo v celoti. Morali bi se zavedati, da si na tem svetu le enkrat. Velikokrat smo osredotočeni na to, kaj bo, namesto na to, kar je, dokler je to le nekaj, kar je bilo. Nehajmo iskati večno življenje in vodnjak mladosti, ker življenje pač se enkrat konča. Če se življenje ne bi končalo – ali bi sploh bila igra vredna igranja?

Dojeti moramo, da je smrt način, da se vse očisti. Priložnost za nov začetek. Ko umreš, je tvojega življenja konec. Tvoje srce je porabilo vse dane utripe in tvoja peščena ura se ne bo ponovno obrnila. Vse odlašamo na jutri, na naslednje leto, na prihodnost, saj smo prepričani, da imamo še veliko časa. Da smo še mladi in da moramo življenje še živeti. A življenje začneš živeti v sekundi, ko se rodiš. Dejstvo je, da nihče nikoli ne ve, koliko časa mu je še ostalo, zato moramo vsako sekundo spoštovati, ker nikoli ne vemo, kdaj jih bo konec. Pred smrtjo ne obžaluješ tistega, kar si naredil, ampak vse tisto, česar nisi.

Različni ljudje se s smrtjo soočajo na različne načine. Nekateri se zaprejo sami vase, nekateri potrebujejo udobje in sočutje. A vse prizadene. Ko nekdo umre, ne izgubimo družine, prijatelja, ljubezni, temveč pridobimo lepega angela. Vsi rečemo, da se je zgodilo nepričakovano in prezgodaj. A če je vedno prezgodaj, če imamo vedno še toliko stvari, ki bi jih lahko naredili, toliko želja, ki bi lahko uresničili, kdaj potem pride pravi čas? Kdaj se bomo pripravljeni sprijazniti s tem, da je enkrat pač konec? Potem ko ni več tebe, je le še tvoj spomin. A kaj se zgodi, ko izgine še spomin? Zares umreš le, ko umre spomin nate. Če bi v življenju zares živeli, ta spomin ne bi nikoli izginil in mi ne bi nikoli prav zares umrli. Življenje je lepa laž, medtem ko je smrt grda resnica.

Smrt je na veliko načinov zelo slaba. A na še več načinov je dobra. Spodbujam vas, da na smrt ne gledate kot nesrečo, ampak kot novo priložnost. Priložnost začeti znova. Priložnost si končno odpočiti, se umiriti. Čeprav je na več kot en način zelo težka, si jo moramo predstavljati kot nekakšno olajšanje. Smrt moramo sprejeti, saj je del življenja. Smrt je težko sprejeti le, ko ne živiš, ker če zares živiš, si se s smrtjo že sprijaznil. Dejstvo, da te enkrat pač ne bo več, te pripravi do tega, da neguješ, ljubiš in spoštuješ vsak trenutek, priložnost in vse ljudi okoli sebe.

Zato vas spodbujam, da svoje življenje živite, ne le preživite. Da se sprijaznite s svojim koncem, a dojamete, da dokler ostane spomin, si še vedno živ. Da priznate smrt kot del življenja, kot nov začetek, ne kot konec. In najbolj od vsega vas spodbujam, da tistim, ki jih imate najraje, pokažete, koliko vam pomenijo, saj nikoli ne veste, kdaj se vaš ali njihov timer izteče in alarm zazvoni.

Ali človeštvo potrebuje 3. svetovno vojno?

Avtorica: Victoria

Ko rečem besedo vojna, večina ljudi najprej pomisli na bombe, smrt, veliko uničenje, diktaturo, strah, hudo prizadete ljudi in države, revščino, izgubo družine, prijateljev, znancev ter popolno nepravičnost. A v vsakem slabem se najde tudi nekaj dobrega. Tema vojn je zelo razširjena tema, saj ko govorimo o množični smrti in uničenju, ima vsak svoj pogled na to neustavljivo vrsto nasilnega konflikta. Moje vprašanje pa je, kaj če je prav vojna tisto, kar potrebujemo, da nas potisne v novo fazo evolucije in razvoja? Sliši se zmešano. Le zakaj bi si kdo želel na milijone mrtvih, revnih, poškodovanih in prizadetih ljudi? Le zakaj bi si želeli poškodovati našo naravo in kulturo? Odgovor je: »Ne želimo si.« Vsak človek pri svoji zdravi pameti si ne želi vojne. Vsaj vsak človek, ki misli v mejah svoje izobrazbe in tega, kar ga drugi učijo. A če za sekundo stopiš izven svojih meja in misliš s svojo glavo, boš dojel, da vojna le ni tako slaba stvar.

Bolje omejeni kot v strahu
Ena od posledic konflikta je seveda to, da vedno nekdo zmaga. Pa naj bo to prijateljska igra človek ne jezi se ali pa svetovna vojna med dvema največjima državnima silama. Nekdo vedno zmaga. Le da so pri večjih konfliktih, kot so vojne, hujše posledice za premaganega. Najpogostejša kazen za poraženca v zgodovini je, da preda zmagovalcu svoje ozemlje, bogastvo, svobodo itd. Velikokrat se iz vojn posledično rodijo nedemokratične države oziroma diktature.

O diktaturah smo vsi že slišali. Najpogosteje omenjena je Severna Koreja. Diktatura je nedemokratična dežela oziroma država, ki jo vodi posamezen človek. Ta oseba ni izvoljena, temveč si mesto na vrhu priskrbi z nasiljem ali podkupovanjem, kdaj posledično tudi kot zmagovalec vojne. Vsi vidimo diktaturo kot napačni način vodenja. Odvzame prebivalstvu svobodo, vse odločitve so sprejete pod prisilo in velikokrat vidimo države, kot so Severna Koreja ali pred kratkim Libija, kot nevarne nasilne kraje oziroma kot vzroke za vojno in konflikt. Če pa pogledamo zgodovino te države, je bila še pred kratkim najbogatejša država v Afriki. Sicer je vladal diktator, ampak država je funkcionirala, dokler se Američani niso odločili umoriti diktatorja. Posledica tega je bila, da je Libija kot država razpadla. Vladal je strah in nemir. Številčne politične skupine oziroma mafije so se začele boriti za mesto novega diktatorja.

Ne podpiram diktature ali mišljenja, da je posamezen človek boljši od ostalih. Mislim le, da je bolje živeti omejen, pod diktatorjem ali kot del nesvobodnega prebivalstva pod vplivom neke osebe, kot da neprestano razmišljaš o tem, kdaj bo kje vojna in ali ti bo konflikt prinesel svobodo ali pa bo edini mir, ki si ga imel, razpadel s tvojimi upanji po demokraciji.

Iz vojne se rodi novi svet
Vojna je slaba zaradi veliko razlogov. A noben ne more zanikati, da se iz vojne vedno razvije boljši in novejši svet. Seveda so prva leta po večjem konfliktu vedno težka, saj se vsi nekako poskušajo ponovno poiskati. Izvolijo se nove vlade, vodje ter oblikujejo nove države oziroma se iz pepela vojn skoraj vedno zgradi novi boljši svet. Vojna se lahko konča na dva načina. Vsi sodelujoči so hudo prizadeti in se iz posledic vojne ne znajo ponovno pobrati oziroma razviti. Druga možnost pa je, da se vsi nekaj naučijo, na nek način razvijejo ali izboljšajo.

Lep primerek druge možnosti je 2. svetovna vojna. Po celem svetu znana kot ena najbolj nasilnih vojn, v kateri je bilo več kot 80 milijonov žrtev. Seveda nihče noče ponovitve takšnih dogodkov zaradi očitnih razlogov, a redko pa pogledamo drugo plat – pozitivne posledice tega svetovnega konflikta. Razumljivo je, da sedaj verjetno razmišljaš, kaj bi pa sploh bilo dobro v vojni. Le kaj pozitivnega bi manipulacija in ubijanje milijonov ljudi lahko prinesla?
Odgovor ni tako kompliciran, saj je 2. svetovna vojna skupaj z vso škodo prinesla tudi razvoj organizacij, kot sta NATO ali ZN. Poleg tega je ta svetovni dogodek tudi za vedno vlil strah pred vojno v ljudi. Po tem, ko so ljudje iz prve roke videli in doživeli, kakšno škodo prinese nasilen konflikt, so se razumljivo ponovitve takšnih dogodkov bali. Ta strah je bil izvir daljšega miru, ki še vedno vlada in združuje večino ljudi na tem svetu.

NATO je lep primerek dobre posledice vojne. Po uničujočih dogodkih 2. svetovne vojne so je večina držav sveta zbrala in ustanovila NATO. To je zavezništvo, ki je zavezano kolektivni obrambi kot podlagi za ohranjanje miru in za zagotavljanje varnosti v prihodnje. Po vojni so se ustvarili tudi Združeni narodi. To je še ena organizacija, ki naj bi zagotavljala mir med državami in svetovnimi velesilami.

Moja poanta je, da se vedno mora zgoditi nekaj slabega, preden se zgodi karkoli dobrega. Ker je vojna tako slaba stvar, je potencial za pozitivne posledice še večji. Vedno pa tudi trdim, da se ne zaljubi v potencial ali upanje. Bistvo je, da je grožnja vojne temelj za napredek.

Razvoj
Če pomisliš, dojameš, da se človeštvo najhitreje razvija med vojno. Na vseh področjih, od medicine do orožja in do reševanja konfliktov, smo najbolj iznajdljivi med borbo za življenje oziroma za tisto, kar je naše. Vojna nima samo potenciala, da izboljša svet pozneje, temveč tudi med dogajanjem.

Medicina
Zaradi slabih življenjskih pogojev (koncentracijska taborišča, revščina itd.) se med vojnami rade širijo številne bolezni. Ker že samo nasilje povzroči toliko žrtev in škode, si ne morejo privoščiti, da bi razsajale še bolezni. Prav med vojnami so se razvila številna zdravila oziroma cepiva. Očitno smo ljudje veliko bolj iznajdljivi v nuji. Vprašanje je, če bi se protistrupi tako hitro razvili brez vojne, v kateri so jih ljudje tako nujno potrebovali.
Zaradi povečanega števila ranjenih se je med 2. svetovno vojno posledično povečalo tudi število ljudi, ki so bili izobraženi v zdravstvu in medicini, kar je povzročilo velik vzpon svetovnega prebivalstva takoj po tej svetovni tragediji.
Razvila se je tudi splošna prva pomoč, predvsem zdravljenje ran, lakote in manjših bolezni.

Tehnologija
Nemci so med vojno prvi razvili reaktivna letala. Pozneje se je ta tehnologija uporabila za razvoj potniških letal, ki so danes najhitrejša in najboljša oblika prevoza.
Ko so Američani bombandirali Japonce ob koncu 2. svetovne vojne s prvo atomsko bombo, so za računanje koordinat uporabili pripomoček, za katerega se verjame, da je bil prvi računalnik na svetu. Dandanes so se te naprave razvile v prenosnike, telefone, televizije ter druge tehnološke naprave, brez katerih marsikdo ne more več živeti.
Med 2. svetovno vojno so se razvila tudi številna orožja oziroma pripomočki za prenašanje teh nevarnih predmetov. Mnogi izumi, ki so jih namenili vojni, so se pozneje razvili v nekaj, kar uporabljamo v vsakdanjem življenju. Nekateri, npr. raketni pogon, pa so pomagali pri dosežkih, kot so obiski vesolja ali potovanje na Luno.
Seveda bi ljudje slejkoprej vse to izumili, ampak v nuji so se vse te napredne tehnologije razvile hitreje. Zaradi potrebe po prednosti pred nasprotnikom so v vojnah ljudje veliko bolj iznajdljivi in posledično se med vojno razvijejo številčnejši izumi, ki jih lahko izboljšamo in namenimo nenasilni uporabi.

Nikakor ne sporočam, da je vojna dobra na kakršenkoli način. Noben problem ni toliko vreden kot človeško življenje. Mislim tudi, da če bi se zgodila 3. svetovna vojna, bi z našo napredno tehnologijo in nuklearnim orožjem uničili same sebe. Poskušam le namigniti, da konflikt ni vedno slaba stvar in da je za človeški razvoj potreben. Seveda ne smemo pozabiti vseh žrtev in ljudi, ki jih je vojna hudo prizadela na tak ali drugačen način. Dejstvo človeštva je, da se najprej mora zgoditi katastrofa, preden začnemo proti temu ukrepati. Če povemo preprosto – otrok bo moral najprej dobiti cvek, nato pa se bo začel učiti.