Avtorici: Naja Kacin in Manca Pavšič

Pouk nemščine obiskujeva že od četrtega razreda. Takrat je bila nemščina neobvezni izbirni predmet. Zanj sva se odločili, ker nama je jezik, ki sva ga slišali le po televiziji ali na potovanjih, zvenel zelo lepo. Nemščino sva obiskovali vsa leta od četrtega do osmega razreda in tudi v devetem nadaljujeva s pridobivanjem znanja. V sedmem razredu nam je učiteljica omenila, da se bomo kot devetošolci udeležili ekskurzije, na kateri bomo obiskali Avstrijo in že od takrat smo se je vsi veselili.

Ekskurzijo, ki smo se jo tako veselili, smo izvedli v sredo, 9. oktobra 2019. Z nami je šla učiteljica nemščine Urška Boškovič. V Avstrijo smo se odpeljali z avtobusom, na katerem so bili tudi učenci devetega in osmega razreda iz Cerknega.

Da smo prišli na jez Kölnbrein, smo se peljali po zelo strmi in vijugasti cesti Maltatal. Na poti tja smo videli veliko slapov. Na jezu je bilo zanimivo, kljub temu da je bilo zelo megleno in se ni videlo razgleda, ki smo ga videli na slikah. Najprej smo pomalicali, saj smo bili po dolgi vožnji lačni. Potem smo šli na razgledno točko, ki je imela steklena tla, da smo lahko pogledali, kako visoko nad tlemi stojimo. Kasneje smo si bolj na hitro ogledali muzej o jezu, saj smo imeli bolj malo časa do vodenega ogleda notranjosti jeza. Vodič je govoril v nemščini, kar se nama je zdelo zelo zanimivo. Učenci smo veliko razumeli, nekaj besed pa nam je le bilo tujih. S tem smo dokazali svoje znanje nemščine.
Za tem smo se z avtobusom odpeljali do srednjeveškega mesta Gmünd. Že preden smo sploh stopili skozi obzidje, smo vedeli, da nam bo mesto všeč. Na obzidju nas je pritegnila plastična skulptura človeka. Kasneje smo videli, da je po mestu še več takih skulptur. Izvedeli smo tudi, da se je v mesto Gmünd preselilo veliko tujih umetnikov, katerih dela so razstavljena na ulicah. Zaradi svojega značaja nama je bilo mesto zelo všeč. Po ogledu ulic smo odšli še na ruševine srednjeveškega gradu, od koder je bil lep razgled na celo mesto.
Zadnja postaja je bilo mesto Spittal, kjer smo si ogledali Muzej ljudske kulture v dvorcu Porcia. Tam smo lahko videli makete železnic, stara učila, stare obrti in rudarstva, zbirko, posvečeno kočevskim Nemcem, igrače in stanovanjsko opremo, predmete v povezavi z ljudskimi običaji in stara kmečka orodja. Po ogledu muzeja smo odšli na trg v mestu. Tam smo si lahko odpočili in pomalicali, saj nas je po tem čakala dolga vožnja domov.
Med vožnjo, dolgo približno 3 ure in pol, smo naredili nekaj postankov in v Idrijo prispeli nekaj čez deveto uro zvečer.

Na ekskurziji sva se zelo zabavali, saj smo si ogledali veliko zanimivih stvari. Najbolj nama je bilo všeč mesto Gmünd, saj naju zelo zanima umetnost, katere je bilo tam zelo veliko. Všeč nama je bil tudi muzej v Spittalu, ker smo tam videli veliko različnih stvari. Najmanj nama je bilo všeč na jezu, ker se zaradi megle ni videlo razgleda, a smo se kljub megli imeli zelo lepo. V celoti nama je bila ekskurzija zelo všeč in bi jo z veseljem še kdaj ponovili. Misliva, da se s tem strinjajo tudi drugi učenci, ki so se je udeležili.

Foto: Urška Boškovič

Avtorica: Veronika Poljanec

V nedeljo, 13. oktobra 2019, se je v telovadnici Gimnazije Jurija Vege odvijala dobrodelna prireditev Podajmo roko Ševalu. Kljub temu da živimo v blagostanju, so med nami ljudje, ki so potrebni naše pomoči. Pomagamo jim lahko na več načinov. Eden od njih je tudi finančna pomoč, ki se jo zbira na dobrodelnih prireditvah. 

Najprej nekaj besed o Ševalu samem. Rodil se je s cerebralno paralizo, kar pomeni, da je že od otroštva naprej njegov “življenjski sopotnik” invalidski voziček. Ševal je obiskoval Osnovno šolo Idrija. Učiteljica Elizabeta Lampe se ga spominja kot fanta, ki je z veseljem sodeloval v šolskem pevskem zboru. Zbor je spremljal s tolkali tudi takrat, ko tolkala niso ravno sodila zraven.
V 9. d razredu je bila njegova razredničarka gospa Katja Uršič, bivša učiteljica zgodovine. Na prireditvi se je zbral tudi del Ševalovega razreda, Ševal sam pa se prireditve zaradi zdravstvenih težav ni mogel udeležiti.

Ševal je pogumen fant, ki je že večkrat gledal smrti v oči, pa vendar se ni vdal. Po končani osnovni šoli je še eno leto ostal v Idriji na gimnaziji, potem pa se je odločil, da bo šolanje nadaljeval v Kamniku, stran od doma, na zavodu, kjer je bilo delo in življenje prilagojeno njegovim potrebam. 26-letni Ševal je danes vpisan na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, vendar pa njegov študij otežujejo zdravstvene težave. Kljub temu vztraja na začrtani poti.
Ševalovi starši so svojemu otroku vedno stali ob strani, žal pa je Ševalova mama klonila pod težo skrbi in tudi sama pristala na invalidskem vozičku. Na prireditvi so se zbirala finančna sredstva za nakup invalidskega dvigala, ki bi družini Kalak izjemno olajšal življenje.

Na prireditvi so sodelovali učenci Osnovne šole Idrija Naja Kacin, Manca Pavšič, Petja Tončič Petkovšek, Nik Jezeršek, Amadej Gantar, ŽPS Menseluštapet pod vodstvom Polone Bolčina, Žiga Lakner, Anja Istenič, Marijan Novak, Jakob Kobal, MPZ Mladi upi in Učiteljski pevski zbor pod vodstvom Marine Bizjak, Taja Caruso Bizjak, Blažka Gantar, Nina Dominik, Lovro Skrt, Jaša Jereb Podobnik, Idrijski neoktet pod vodstvom Elizabete Lampe, Nastja Lakner Čavlović in Taja Lakner, kot voditelja pa sta se izkazala učenca naše šole Hana Pavšič in Valentin Bizjak.

Do svoje besede je seveda prišla tudi ravnateljica Osnovne šole Idrija ga. Ivica Vončina, ki se je zahvalila vsem nastopajočim in tistim, ki so skrbeli za zvok in osvetljavo.

Dvorana je bila napolnjena. Organizatorji koncerta so ocenili, da se je na koncertu zbralo več kot 3. 000 evrov. Tako smo v Idriji spet dokazali, da  še znamo podati roko.

Foto: Matjaž Kerček

Avtorica: Veronika Poljanec

Znanje tujih jezik je vedno bolj dragoceno in hkrati tudi že nujno. Na pomen tega znanja vsako leto dodatno opozori evropski dan jezikov, ki ga obeležimo 26. septembra. Tudi letos so učenci in učiteljice na naši šoli pripravili prijeten program s pomembnim sporočilom.

Evropski dan jezikov smo na naši šoli letos obeležili v dveh delih. V prvem delu, ki je potekal v petek, 27. septembra, so naše najmlajše učence iz 1. triade obiskali starejši šolarji. Z nastopom po učilnicah so jih spomnili na dan, ki je posvečen maternemu in vsem drugim jezikom.

V ponedeljek, 30. septembra, pa so nastopajoči skupaj z učiteljicama Urško Boškovič in Tanjo Andder pripravili prireditev za 2. in 3. triado. Naloga vseh zbranih na odru je bila najti univerzalni jezik – tisti jezik, ki ga lahko razume prav vsak.
Na začetku programa je potekal kviz, ki ga je s svojo kitaro obogatil Gašper Golob Rupnik. V nadaljevanju pa sta se predstavili tudi Adéle in Enya, prostovoljki iz Francije, ki sta v Idriji že nekaj mesecev leta. Predstavili sta predela Francije, od koder prihajata, in nas skušali naučiti nekaj besed v francoščini.
Na prireditvi so sodelovali tudi učenci iz 6. a, ki so zapeli pesem Mojster Jaka v različnih jezikih. Za humoren dela dogodka so poskrbeli učenci, ki so uprizorili skeč Garjačaja Kartoška, v katerem ruski deček skuša izboljšati naglas pri angleščini.

Pomenljiv je bil tudi zaključek dogajanja na odru, ko so nastopajoči ugotovili, da je univerzalni jezik, ki ga lahko razume vsak ljubezen. Ne pozabite tega!

Foto: Tanja Andder

Avtor: Oliver Svit Cigale

V petek, 27. septembra 2019, smo učenci 9. razreda odpravili na domačijo tolminskega pisatelja Cirila Kosmača, ki se je rodil v Slapu ob Idrijci. Ogledali smo si tudi Šentviško planoto, natančneje cerkev, obnovljeno po načrtih prof. Jožeta Plečnika. Po planoti smo imeli tudi voden ogled.

Zjutraj smo se z avtobusne postaje v Idriji odpeljali na Tolminsko. Po 30 minutah vožnje smo prispeli na Slap ob Idrijci. Devetošolci smo se razdelili v dve skupini, saj je domačija premajhna za 60 ljudi. Prva skupina si je ogledala notranjost domačije, druga skupina pa je med tem pomalicala. Po ogledu rojstne hiše smo se sprehodili še do bližnjega potoka Skopičnika, kjer je Ciril preživljal svoje otroštvo.

Skromna domačija Cirila Kosmača stoji na levem bregu Idrijce v zaselku Bukovca. Poleg domačije se nahaja hlev. Leta 2003 je hiša postala spominski muzej, ki je posvečen pisatelju. Skozi zelo nizka lesena vrata smo vstopili v prostorno, a zelo temno vežo. Levo od vrat smo si ogledali črno kuhinjo, na desni pa izbo, ki je glavni prostor v kmečki hiši. Poleg izbe se nahaja kamra, v kateri so spali starejši ali bolni ljudje. V veži se nahajajo stopnice, ki se vzpenjajo na podstrešje. Podstrešni prostor nad vežo je zelo temen in sajast, saj črna kuhinja nima dimnika, ampak samo luknjo. Edina svetla prostora na podstrešju sta dve spalnici. Prva za starše, druga za otroke. Na podstrešju smo si ogledali še zanimivo razstavo o Kosmačevem življenju in njegovih knjižnih delih.

Po ogledu domačije smo se vkrcali na avtobus in se skupaj z vodičko odpravili na Šentviško planoto. To je planota nad dolinama Idrijce in Bače. Na planoti smo si ogledali cerkev Marijinega obiska na Ponikvah. Cerkev je nastala že v srednjem veku, vendar je bila med 2. svetovno vojno požgana in porušena. Leta 1954 so cerkev začeli obnavljati po načrtih prof. Jožefa Plečnika. Obnovljena cerkev je edino Plečnikovo delo na Severni Primorski in ima kar nekaj posebnosti. Arhitekt je vhod izpod večjega zvonika premaknil ravno na drugo stran, notranjosti pa je dal svoj pečat. Za gradnjo nove cerkve so uporabili ruševine stare cerkve.

Na sončen dan smo imeli izpred cerkve lep razgled na dolino. Lep pa je bil tudi cel dan, zapolnjen z zanimivo vsebino. Svoje znanje o Kosmaču, ki je nam, Idrijčanom, nekako domač, saj je njegovo literarno ustvarjanje navdihovala tudi Idrijca, njej tok in šum, smo poglobili ter spoznali lepe kraje, ki jih večina od nas pred tem še ni obiskala.

Foto: Tjaša Petkovšek

Avtor: Oliver Svit Cigale

V četrtek, 26. 9. 2019, smo se učenci 9. razreda odpravili na ekskurzijo v Reaktorski center instituta Jožefa Stefana Podgorica. Tam smo imeli predavanje z naslovom Pridobivanje elektrike iz jedrske energije, nato pa smo se odpravili še na Fakulteto za fiziko in matematiko. Tam nam je odpredaval docent dr. Uroš Kuzman, ki je poznan tudi kot edini stand-up komik z doktoratom iz matematike.

Ko smo približno ob 10. uri prispeli pred reaktorski center, smo se najprej odpravili v klet centra, kjer nam je eden od inštruktorjev, ki je izuril že mnoge jedrske operaterje, predaval o pridobivanju elektrike iz jedrskih virov. Lepo so nam predstavili delovanje Nuklearne elektrarne Krško, krajše NEK. Povedali so nam tudi nekaj o cepitvah atomskih jeder, bolj natančno urana-235 in kako nato ta segreva vodo, ki poganja turbine in generator, nato pa ta proizvede elektriko, ki jo mi potrebujemo za različne življenjske potrebe in olajšave.

Drugi del je potekal na razstavnem delu centra. Tam so nam predstavili še Geigerjev števec in  Geiger-Müllerjevo komoro. Geigerjev števec meri, koliko jeder se je razpolovilo v 1 sekundi s pomočjo katode in anode. Osnovna enota je sivert, toda ker je to ogromna enota, se običajno uporablja milisivert.

Vsak delec v reaktorju po razpadu še naprej razpada in oddaja sevanje. To sevanje pa lahko zaznamo z Geiger-Müllerjevo kletko, kjer lahko te majhne razpadle delce vidimo kar s prostim očesom, čeprav v normalnih pogojih niso vidne.

Po obisku reaktorskega centra smo se z avtobusom odpeljali še na Fakulteto za matematiko in fiziko, kjer smo imeli poučno ter zabavno predavanje doc. dr. Uroša Kuzmana, kjer nam je za začetek zaupal matematični trik z številom 1089. Nato smo se podali v zabavno zgodovino matematike ter spoznali, kako so nekateri znanstveniki ovrgli teorije, v katere so ljudje takrat verjeli. Nato nam je zastavil še nekaj precej težkih matematičnih nalog, ki pa smo jih skupaj razrešili.

Avtor: Oliver Svit Cigale

Drage učenke in učenci,

v torek, 17. septembra 2019, smo na Osnovni šoli Idrija z branjem po razredih obeležili pričetek Bevkove bralne značke. Učenci smo brali v vseh razredih odlomke iz knjig s seznama bralne značke. S tem dnem smo hoteli vse učence v čim večjem številu povabiti k bralni znački.

Seveda ste učenci, ki obiskujete tudi tuje jezike, vabljeni k branju tuje (nemške in angleške) bralne značke. Na šoli že vrsto let poteka tudi eko bralna značka, ob kateri preberete knjigo in naredite eko izdelek na določeno temo (npr. kipec, risbo …).

Bevkova bralna značka je bila poimenovana po pisatelju Francetu Bevku, našem sorojaku, ki se je rodil v Zakojci pri Cerknem. Po njem se imenuje vseslovensko kulturno gibanje, pri katerem osnovnošolci vseh starosti berejo knjige slovenskih in tujih avtorjev. Bralna značka vzgaja pridne bralce in krepi bralne veščine.

Ali veste, zakaj Bevkova bralna značka poteka ravno od 17. septembra do 2. aprila? 17. septembra 1890 se je Bevk rodil, 17. septembra 1970 pa je umrl, medtem ko je 2. april mednarodni dan knjig za otroke.

Vljudno vabljeni, da se pridružite bralni znački in se s pomočjo knjig povežemo med seboj.

Na spletni strani knjižnice OŠ Idrija najdete vse priporočene bralne sezname od 1. do 9. razreda.

Avtorica logotipa: Martina Vidmar

Avtorice: Ana Klemenčič, Mia Kosmač in Tisa Šabec Rupnik

Začetek šolskega leta v 6. razredu je nekaj posebnega, saj se sveži šestošolci že takoj drugi teden podajo na morje, v šolo v naravi. Tedna, ki ga zaznamuje druženje s sošolci in vrstniki, se vedno vsi veselijo. Letošnji šestošolci nismo bili izjema. Komaj smo čakali, da se podamo morskih dogodivščinam naproti

1. dan
Zgodaj zjutraj smo se poslovili od naše Idrije. Po nekaj urah naporne vožnje smo končno zagledali morje. Ko smo prispeli v kamp, kar smo res vsi težko pričakovali, smo se takoj odpravili na plažo. Juhej!! Končno! S plaže smo prišli ravno na večerjo. Sledil je večerni program, nato pa spanje. Tudi končno 🙂

2. dan
Tudi drugi dan na Lošinju je minil v sončnem in toplem vremenu in zato smo ta dan izkoristili za različne športne in sprostitvene dejavnosti. Po jutranji telovadbi je sledil zajtrk, nato pa ura pouka. Končno je bilo pouka konec in kmalu za tem smo se odpravili na plažo, kjer smo plavali do kosila.
Kosilo je bilo zelo okusno in nas je nasitilo ter nam dalo energije za popoldansko plavanje. Da smo pridobili energijo, potrebno za popoldanske aktivnosti, pa je pripomogel tudi počitek, ki smo ga preživeli dokaj mirno. Po plavanju je sledilo športno popoldne. Preizkusili smo se v mini golfu, igri med dvema ognjema in košarki. Po večerji smo se pripravili za odhod v Nerezine, kjer smo si lahko kupili spominke. Po vrnitvi nas je čakal samo še težko pričakovani nočni počitek.

3. dan
Zbudili smo se v še en sončen dan v Nerezinah. Dan je bil kot nalašč za kopanje. Pred zajtrkom je bila seveda jutranja telovadba, po njem pa pouk. Do kosila smo kot dan prej izboljševali tehnike plavanja. Po še enem dobrem in težko pričakovanem kosilu je sledil počitek, nato pa smo se zopet odpravili na plažo. Po plavanju smo spet imeli športno popoldne in za tem večerjo. Po večerji smo se v hiškah toplo oblekli, saj smo ta večer posvetili pisanju razglednic in se začeli pripravljati na zaključni nastop oziroma na predstavitve hišk. Kmalu za tem smo se odpravili v hiške, kjer smo se pripravili na spanje.

4. dan
Mineval je 4. dan šole v naravi. Imeli smo jutranjo telovadbo, zajtrk ter pouk. Končno je napočil čas za plažo. Nekateri smo se sprostili, nekateri pa so bili čisto panični sredi morja na supu in kajaku. Po radostih v morju je sledilo kosilo. Počitek smo preživeli zelo aktivno. Ponovili smo točke za predstavitev sob. Sledil je odhod na plažo, nato pa povsem mirno popoldne. Večerni program smo preživeli pod napetostjo, saj smo igrali tombolo. Nato pa za vse najboljši del dneva – spanec.

5. dan
Zjutraj so nam učitelji ukradli 30 minut našega spanca. Takoj smo pojedli in se peš odpravili dogodivščinam naproti. V pristanišču nas je čakala naša ladjica, z njo smo se odpravili do Malega Lošinja v zeliščni vrt. Imeli smo smolo, saj nismo videli niti enega delfina. Sprehodili smo še po mestu, nato pa smo se vrnili v Bučanje. Kljub temu da je bil petek, 13. septembra, smo preživeli čudovit dan.
Po večerji je sledil večerni program, ki smo ga preživeli s predstavljanjem stanovalcev v hiškah. Potem pa je sledila še zadnja noč v Bučanjah.

6. dan
Zadnji dan je bil kratek. Dopoldne smo preživeli na plaži. Sledilo je še zadnje kosilo na morju. Kakor hitro smo spraznili krožnike, smo se znašli pred vrati avtobusa. V družbi prijateljev je pot domov minevala hitro. Že smo stali pred trajektom. Komaj smo vstopili, že smo bili na drugi strani. In res kmalu zatem smo se že znašli v objemu staršev. Sicer smo jih bili veseli, a hkrati tudi žalostni, saj zabavne stvari v življenju minevajo prehitro. Tolažili smo se z mislijo na  dogodivščine, ki nas še čakajo v novem šolskem letu.

Foto: Nada Božič