Obnovljen mozaik na naši šoli

Avtorica: Daša Vončina

V četrtek, 17. septembra 2015, smo se učenci predmetne stopnje udeležili proslave ob obnovitvi šolskega mozaika, ki je bila namenjena predvsem razlagi nastanka in pomena mozaika. Častni gostje so bili gospod Tomaž Kržišnik svojo ženo Majo in gospod Nande Rupnik.

Mozaik je nastal leta 1983, pod rokami umetnika Tomaža Kržišnika. Gospod je želel z mozaikom »poveličati« glavni vhod v šolo. Na njem je uprizoril razmerje hladnih in toplih barv, svetlega in temnega, bistvo mozaika pa je prepustil naši domišljiji.

Po dolgih letih se je mozaik zaradi vandalizma in starosti okrušil in uničil ter je bil potreben temeljite obnove. Gospod Nande Rupnik je takoj sprejel izziv in se med letošnjim poletjem lotil zahtevne naloge. Na mozaiku je obnovil barve, pritrdil odpadle dele in izboljšal strukturo. Po dolgem in težkem delu je bil rezultat očiten in uspešen. Gospod Nande je z rezultatom zadovoljen, prav tako pa tudi učitelji, učenci in delavci šole.

Gostom smo se po koncu prireditve zahvalili z bučnim aplavzom, šopkom rož in šolsko pesniško zbirko Ducat buck. ­­­­­­­­­­­­­­­­­­

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

Foto: Jošt Rovtar

 

V Zavratec

Avtor: Andraž Rupnik

Zavratec je vas blizu Idrije, v kateri živi nekaj več kot 100 prebivalcev. Spada v občino Idrija, domačini pa ga delijo na Gornji in Spodnji Zavratec. Prebivalci te vasi so se včasih ukvarjali s številnimi zanimivimi obrtnimi in kmetijskimi dejavnostmi, kot so kamnoseštvo, čebelarstvo, kuhanje oglja in še bi lahko naštevali. Nekaj se jih je do danes v tej vasi še ohranilo, nekaj pa zamrlo.

Prav zaradi teh zanimivih obrtnih in dejavnosti ter zaradi zanimivega življenja domačinov so se učitelji in učiteljice odločili, da učence 9. razreda in ONIS-a popeljejo v Zavratec.

Zato smo se 15. septembra (ravno na državni praznik) zjutraj ob 7.40 zbrali na avtobusni postaji, kjer smo napolnili dva avtobusa. Nato smo se odpravili v Zavratec. Vožnja po ovinkasti cesti je vodila mimo Kovačevega rovta do Rebra, kjer smo zavili v Dole. Cesta nas je peljala mimo zelenih pašnikov, na katerih se je pasla živina, mimo žage ter seveda mimo gostilne Gantar. Ko smo prišli do križišča, smo zavili na odcep za Zavratec. Vožnja je trajala še nekaj minut, nato pa smo prispeli do cerkve sv. Urha, kjer nas je pričakal prijazen gospod. Povedal nam je vse bistvene podatke o tej vasi. Povabil nas je, da si skupaj ogledamo cerkev. Ogledali smo si samo zunanjost, ki je v gotskem slogu.

Tam smo se s prijaznim domačinom razšli in se vsi skupaj odpravili k zgradbi, za katero bi človek, če ne bi videl napisa na pročelju, mislil, da je navadna stanovanjska hiša. Ko smo vstopili, smo brž vsi ugotovili, da so bila naša pričakovanja napačna. Namesto ogromnih dolgih hodnikov je bil le en majhen hodniček, namesto treh nadstropij le pritličje in namesto garderob in kovinskih omaric le en obešalnik s šestimi kljukicami. Presenečenje pa nas je pričakalo šele, ko smo vstopili v en in edini razred na šoli. V njem je bilo pet otrok in učiteljica. Vsi smo zastrmeli od začudenja. Nenavadna pa je bila tudi učilnica. V enem kotu je bilo nekaj knjižnih polic in nekaj knjig. Tam je bila tudi učiteljičina miza. V drugem kotu je bilo nekaj blazin, kjer so ravno takrat posedali učenci. Tam so imeli pripomočke za telovadbo. Tudi na tem mestu nam je bila njihova učiteljica dolžna pojasnilo. Povedala nam je, da v zimskih dneh mize odmaknejo in imajo telovadbo. Nasproti knjižnice in blazin pa je bila zelena tabla. Edina stvar, ki je bila ravno takšna kot v OŠ Idrija. Potem so se nam učenci predstavili. Tako smo izvedeli, da je eden izmed njih drugošolec, eden četrtošolec, eden petošolec, dva pa sta bila tretješolca. Po krajšem pogovoru smo se odpravili naprej.

Najprej smo se izpred šole spustili nižje, nato pa smo zavili v gozd. Po blatni gozdarski poti smo hodili še nekaj sto metrov, nato smo zagledali dim. Med približevanjem dimu smo lahko razločili tri moške postave ter oglarsko kopo, ki je bila razlog za sivino v zraku. Ko smo prispeli do naslednje postojanke, so nas možje toplo sprejeli. Eden izmed mož nam je opisal potek kuhanja oglja ter posamezne faze, drugi mož nam je opisal zgradbo kope in nas seznanil z bivališči, ki so bila tam postavljena. Ta bivališča so služila za prenočišče oglarjem včasih in danes, kadar so morali stražiti in opazovati kuhanje, da ne bi ugasnilo. Oglje se mora po besedah mož kuhati en teden neprekinjeno, da postane dobro za prodajo in uporabo. Tudi uporabnost in zdravilne učinke oglja nam je eden od mož podrobno opisal. Odpravili smo se nazaj po gozdni cesti do vasi, kjer smo obiskali še eno od domačij v Zavratcu. Tam nas je pričakala ena od članov te kmetije. Najprej nam je pokazala pajšt (sušilnica sadja) v sadovnjaku, v katerega so vsi iz Zgornjega Zavratca nosili sušit sadje. Razložila nam je postopek sušenja sadja, nato pa nas je odpeljala še do kajže. Prostore v njej to so črna kuhinja, hiša … ter opremo to je peč, kotel, »bohkov kot« ter mizo za mesenje testa in kolovrat nam je gospodična natančno opisala. Naslikala nam je življenje ljudi v tej kajži pozimi, ko sonce zahaja že zgodaj. Slikovito je opisala, kaj je vsak od družinskih članov ob takšnih dneh v hiši delal.

Potem smo se spustili v nižje lege vasi, kjer nas je pri čebelnjaku pričakal starejši domačin. Ta nam je predstavil svoj čebelnjak. Velik poudarek je dal na panjske končnice, za katere je tudi vložil največ truda. Objasnil nam je tematike teh končnic. Nekatere so bile iz ljudskih rekov (npr. podarjenemu konju se ne gleda v zobe), spet druge so bile iz okoliških kulturnih ter naravnih znamenitosti (npr. škafar, klavže …). Gospod nam je pripovedoval o življenju čebel, njihovem delu in delu čebelarja. Pripovedoval nam je tudi o njihovih končnih produktih (med, propolis, cvetni prah …) in vseh njihovih dobrih lastnostih, ki pa jih je nešteto. Učencem je razdelil deviško satje, trdo delo teh pridnih živalic.

Za konec smo se po cesti spustili v Spodnji Zavratec, kjer nas je pričakal gospod, ki nas je sprejel že ob prihodu. Ta gospod nas je odpeljal v gozd, na kraj, kjer so še pred dvajsetimi leti krajevni kamnoseki kopali in klesali kamenje. Tam nam je pokazal ostanke tega dela. Obrazložil nam je tudi, da so to delali zaradi potreb tamkajšnjih prebivalcev. Opisal nam je končne izdelke, kot so oboki ter podobne kamnite reči, ki so jih potrebovali domačini. Gospod nam je pokazal, kako so kamnoseki vrteli orodje, ki nam ga je tudi podrobno predstavil.

Mislim, da je bil dober namen tega kulturnega dneva dosežen. Vsi učenci, ki smo se ga udeležili, smo od njega odnesli veliko uporabnega znanja in odlično predstavo o življenju ljudi na podeželju.

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????

Foto: Jošt Rovtar

Ivica Vončina, ravnateljica OŠ Idrija

Ivica Voncina

Gospa Ivica Vončina je glava naše šole … je ‘ta glavna’ in hkrati tista, ki mora držati v svoji glavi vse, tako da lahko delo nemoteno in uspešno poteka. Že drugo šolsko leto sedi na vedno vročem ravnateljskem stolčku, pa vendar ni samo ravnateljica. Da je tudi mama, strastna bralka in oseba, ki poudarja le pozitivno, se vam bo razkrilo v njenih odgovorih na naša kratka vprašanja.

Uspeh, na katerega ste najbolj ponosni …
Ponosna sem na to, kar sem v življenju dosegla. S trmo, vztrajnostjo in pridnostjo.

Stvar, za katero bi radi, da ne bi obstajala …
Nesrečni in žalostni otroci.

Najsrečnejši trenutek …
Rojstvo mojih otrok.

Največja želja …
Da svet prijazen bi postal (to je tudi pesem Adija Smolarja ). Ker tak kot je današnji, svet res ni v redu.

Vaša slaba lastnost …
Ah … Kaj naj rečem? Vsi imamo kakšno slabo lastnost. Mogoče je moja ta, da hitro vzkipim.

Nepogrešljiva stvar …
Hmm … To je pa težko vprašanje. Ne bi mogla brez družine … Pa tudi brez knjig, ker zelo rada berem.

Katera mislite, da je največja neumnost, ki ste jo kdaj storili …
V življenju pa jaz nisem naredila nobene neumnosti hahaha 🙂

Na koga najprej pomislite ob besedi ljubezen …
Na družino in na otroke.

Kaj je za vas sreča …
Zame je sreča, da sem v družbi prijaznih ljudi. Predvsem pa v družbi veselih in nasmejanih otrok.

V čem mislite, da se razlikujete od drugih …
Mogoče po tem, da sem zelo hitra.

Kaj bi sporočili vsem bralcem …
Kot sem že prej rekla, delajte na tem, da svet prijazen bi postal. Imejte se radi, spoštujte drug drugega, ne postavljajte sebe na prvo mesto, ampak glejte bolj na široko in mislite tudi na druge. Veliko berite, pomagajte si in smejte se. Ne zamerite drugim in bodite prijazni, in še enkrat – radi se imejte.

Za rubriko Gdu je gdu skrbita Maruša Mlakar in Leon Kokošar.
Vir fotografije: splet

Vinko Möderndorfer

DSC_0137

Pogovarjali sta se Klara Kavčič in Kristina Neli Lampe
Foto: Jošt Rovtar

Za osmošolce se je v mesecu septembru zgodil bralni teden. Ves teden so imeli zanimive aktivnosti, v četrtek pa jih je obiskal pisatelj, pesnik, dramatik in režiser Vinko Moderndorfer. Učenci so imeli z njim vodeno srečanje, za naš šolski časopis Kwa prauš pa smo mu zastavili nekaj vprašanj.

Kaj najraje pišete ( poezijo, prozo, dramatiko …) in zakaj?
Najraje pišem … Najraje pišem poezijo. Sicer delam tudi v gledališču, tako da mi je tudi dramatika blizu, sicer pa se imam za pesnika.

Kje najraje pišete in zakaj ?
Pišem lahko vsepovsod. Lahko pišem na vlaku … Medtem ko vozim avto ravno ne, takrat pa pišem v glavi. V glavi razmišljam in si nato ideje zabeležim. Nekateri pisatelji imajo najljubši kot, mizo, okolje, kjer pišejo; jaz pa nimam najljubšega kotička, ker sem bolj potepuški pesnik.

Kje vse dobite navdih za delo ?
Iz življenja. Vsaka minuta življenja mi je v navdih ali pa tudi ne.

Katero od vaših del vam je trenutno najbolj všeč?
Tista, ki še niso dokončana. Torej delo, ko ga trenutno pišem in ga še nosim v srcu. Delo, ki ga nosim v srcu, mi je najbolj pri srcu.

Kako in kdaj ste prišli do spoznanja, da hočete postati pisatelj?
To pride kar samo od sebe. Imaš željo, da bi nekaj povedal, in začneš ustvarjati in se niti ne zavedaš pa te že drugi začnejo obravnavati kot pisatelja. Jaz sam se niti nimam za pisatelja in mi je vedno malo nerodno. V sebi vedno težko rečem, da sem pisatelj.

Ali imate svoj najljubši kotiček ?
Imam, moj dom je moj najljubši kotiček.

Kaj vas razvedri, kadar ste žalostni ?
Lepota. Lepa slika, lep kip, lep človek, lepa ženska, lep moški, lepa pokrajina … Karkoli. Lepota.

Katera je vaša najljubša barva ?
Rdeča.

Katera je vaša najljubša jed ?
Moja najljubša jed je tista, ki si jo sam pripravim. Lahko je to polenta z mlekom, kadar nimam dovolj časa, lahko pa je to tudi bolj zahtevna jed.

Dogodek, ki ga obžalujete ?
Oh, teh je pa polno. Človek naredi veliko napak v življenju, za katere mu je žal in tudi jaz sem jih naredil neskončno. Veliko od tega jih obžalujem, ampak se jih ne da popraviti. Moj nasvet je, da ne delate napak, ampak to je nemogoče, ker se zaradi napak človek razvija.

Dogodek, ki ga ne bi spremenili ?
Brez dvoma je to rojstvo moje hčere.

Kraj, ki vem je najbolj pri srcu ?
Ne vem. Jaz sem brezkrajen človek. V Ljubljani se dobro počutim, ne pa čisto doma. Nekega kraja, kjer bi se zares dobro počutil, nisem našel. Mogoče je moj kraj, kjer se zares dobro počutim, literatura.

Nameravate v kratkem izdati kakšno knjigo ? Nam lahko zaupate kaj več o njej?
Ravnokar, sem jo že videl, je izšla knjiga za najstnike z naslovom Kit na plaži. Več vam pa ne bom povedal.

Vaši načrti za prihodnje delo ?
Moji načrti so, da bi želel kaj dobrega napisati, narediti kakšno dobro predstavo … Želim si, da bi to, kar počnem, počel dobro.

 

 

Ali lahko maček komu spremeni življenje?

Avtorica: Neja Jeram

Knjigo Potepuški maček Bob je napisal James Bowen. Leta 2014 je izšla pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani.

V knjigi beremo o prijateljstvu med uličnim umetnikom Jamesom in mačkom Bobom, ki mu sčasoma zelo prirase k srcu. Preden je spoznal Boba, je James za borno plačilo igral kitaro na ulici in se neuspešno poskušal odvaditi drog. Z Bobom ob strani pa dobi moč in notranjo voljo, da bi se končno odvadil drog.
Knjiga Potepuški maček Bob me je totalno pritegnila, saj sem tudi sama velika ljubiteljica mačk. Je zelo zanimivo napisana, pa tudi tema knjige je podrobno predstavljena, kar bralcu omogoči , da si lažje predstavlja dogajanje v zgodbi. To je ganljiva zgodba o prijateljstvu med mačkom in človekom in res svetujem, da jo preberete.

V branje bi jo priporočila vsem ljubiteljem živali, pa tudi tistim, ki potrebujejo moč, da bi obrnili nov list v svojem življenju ali pa samo spoznali, da tegobe, ki jih mučijo, niso pol tako grozne, če imajo ob sebi pravega prijatelja.

Potepuski macek Bob

Vir fotografije: splet

Romeo in Julija 21. stoletja

Avtorica: Tara Caruso Bizjak

Knjiga Krive so zvezde je izšla leta 2012, leto kasneje pa jo je v slovenski jezik prevedel Boštjan Gorenc in izdala jo je založba Mladinska knjiga. Delo spada v zbirko Odisej in njen avtor je 38-letni John Green, ki je napisal številne odlične romane.

Hazelin svet se vrti okoli njene bolezni, a kljub temu hoče vse, kar si želijo druga dekleta. Njeni zaščitniški starši se še vedno spopadajo z dejstvom, da je njena bolezen neozdravljiva, zato jima stalno nove oblike zdravljena vlivajo upanje. Ko Hazel spozna čednega in zanimivega fanta Gusa, se ji življenje spremeni za vedno.

Knjiga Krive so zvezde je osvojila srca mnogih najstnic, prav tako kot je zlahka osvojila mojega. Vsebina me je takoj pritegnila zaradi svoje unikatne zgodbe. Avtor dogodkov ne olepšuje in ne dramatizira. Všeč mi je, ker ima roman pomen in ni le ena izmed klišejskih ljubezenskih zgodb, ki jih je dandanes preveč. Knjiga me je naučila mnogo stvari, ob njej sem jokala, se smejala in ob trenutkih oboje hkrati. Priporočam jo ljudem vseh starosti, ki cenijo dobro zgodbo. Predvsem pa priporočam, da si knjigo preberete, preden si ogledate film.

Krive so zvezde

Vir fotografije: splet

Črno-bela resnica

Avtorica: Bella

Verjetno vsak izmed nas že od malih nog posluša starše, ko mu govorijo: »To si naredil prav, to pa narobe«. (To nam vsem gre zadnje čase precej bolj na živce, kot nam je šlo, ko smo bili še majhni otroci.) No, zdaj ko smo že mislili, da nam bodo starši KONČNO nehali težiti, so pa tukaj še naši prijatelji – spet z enako frazo, povedano na MALCE drugačen način (tega načina smo dosti bolj veseli, tudi, če nas v resnici to dosti bolj prizadene).

Pa tudi vsi te ljudje se niso tega sami naučili. Včasih se sprašujem, kje so se oni naučili vsega tega oziroma kje se je vsega tega naučilo človeštvo. Pa sem prišla do ugotovitve. Kaj pa mediji? Ali pa cerkev? Vernikom na primer Sveto pismo govori, kaj je prav in kaj ne! Če ne drugega, pa nam to narekujejo vsaj mediji.

To, kaj je prav in kaj narobe, pa se tiče prav vsega v naših življenjih: tako mode oblačenja (posredno), kot tudi popolnoma navadnih življenjskih dejstev (neposredno).

Vendar pa se povsem legitimno zastavi vprašanje: » Ali je vse to res tako črno-belo, kot se zdi?« Ali je vse smo prav ali narobe? Mislim, da NE. Zakaj? Ker do vseh teh »prav ali narobe« nismo prišli mi sami, temveč so nam vse povedali drugi. Namesto, da bi se na svojih izkušnjah učili in delali tudi napake, smo slepo zaupali nekomu, ki nam je to povedal. KOT DA MEDIJI, ŠOLA, STARŠI VEDO, KAJ JE ZA NAS PRAV IN KAJ NAROBE!!!!!!!

Primer:
Stari starši so mi že od nekdaj govorili, da v primeru , da naredim faks dobim boljšo službo. V tistih časih je bilo to RES. Kar pa še ne pomeni, da je tako tudi danes. Po televiziji poslušamo o množici brezposelnih, ki so visoko izobraženi. To omaja trditev mojih starih staršev. Za današnje razmere torej ta trditev NE DRŽI. Kar pa še ne pomeni, da se moji stari starši motijo, saj je to njihova resnica.

Zakaj se sami ne odločamo o tem, kakšna je naša resnica, in ljudem okrog nas vedno dovolimo, da nam vsilijo svojo?
Ne vem. Vem pa to: »NA NAS JE, ALI BOMO ŽIVELI PO NJIHOVI RESNICI ALI BOMO SLEDILI SVOJI!!!!!!!«

Pesnili smo …

Avtorica: Kristina Neli Lampe

Pesem mi pomeni nekaj lepega in mi sporoča pesnikove misli. Zgodbe me naučijo, kako živeti in razmišljati. S pesmijo prisluhnem svojem srcu, z njo se skušam potopiti v svoje misli, s katerimi oblikujem svoj domišljijski svet. Prav zato se rada udeležim kakšnih literarnih uric.

V sredo, 9. septembra 2015, je na šoli od 14. do 17. ure potekala literarna delavnica. Namenjena je bila učencem, ki so hoteli napisati kakšno pesem ali krajšo zgodbo. Tema te zanimive delavnice je bilo branje, knjiga, pesem, beseda, črka … Učiteljica Tjaša Petkovšek nam je za začetek delavnice predstavila plakat, na katerem so bila zapisana različna literarna dela. Vsak si je izbral svojo najljubšo pesem ali besedilo in ga prebral. Nato smo v svojem besedilu poiskali nekaj besed, ki so nam bile najbolj pomembne. Na podlagi izbranih besed smo skupaj poiskali rime, sopomenke in protipomenke. To je zahtevalo ogromno sodelovanja. Nato smo se lotili samostojnega dela in začeli pisati. Sprva je bilo malce težko, a so vseeno na koncu nastala lepa dela učencev.

Ta literarna delavnica nam je dala zelo uporabne in pomembne napotke, kako iz razmišljanja o neki stvari in z uporabo lastne domišljije nastane literarno delo v obliki pesmi, besedila, verza …