Avtor: Blaž Grošelj

Naše babice in dedki se najbrž spominjajo, kako je bilo v njihovi mladosti, ko so fantje hodili peti podoknice dekletom in s tem osvajali njihova srca.

Letošnji teden evropske kulturne dediščine je nosil naslov Praznovanje, zato smo se učenci mladinskega pevskega zbora Mladi Upi pod mentorstvom učiteljic Elizabete Lampe in Marine Bizjak, odločili, da uprizorimo in hkrati znova obudimo podoknico. Najprej smo nastopili v podhodu Magazina, in sicer v petek, 25. septembra 2015. Po scenariju, ki ga je napisala učiteljica Beti, so Marlena Fortuna, Maruša Kopač, Jure Čibej in Blaž Grošelj uprizorili podoknico.

V ponedeljek, 28. septembra2015, pa smo obujanje podoknice nadaljevali tako, da smo podoknice odšli zapet trem učiteljicam naše šole, učiteljici Vandi Rupnik, učiteljici Zdenki Skrt in učiteljici Anji Vencelj . Obiskali in s podoknico razveselili pa smo tudi gospo Ivico Žakelj, ki je že upokojena učiteljica. Lepo so nas sprejele ter postregle s prigrizki, ki so jih pripravile za nas. Nekatere pa so povabile tudi sosede ter prijatelje.

Večer smo zaključili na Mestnem trgu ob prepevanju pesmi V dolini tihi.

Avtorica: Taja Sedej

Bevkova bralna značka se že tradicionalno odvija na naši šoli, zato smo, kot lansko leto, obeležili ta dan z obiskom po učilnicah.

V četrtek,17. septembra 2015, smo učenci višje stopnje po razredih brali in pripovedovali pesmi in pesmičice Vinka Möderndorferja – pesnika, ki je istega dne obiskal našo šolo. Pesmi so bile različne, kratke in dolge, pa spet daljše. Bilo je zelo pestro in zato so nam učenci z zanimanjem prisluhnili. V vsakem razredu razredne stopnje smo pustili tudi plakat, ki bo učence spremljal skozi vse leto, da bodo z veseljem posegli po knjigah in tudi v šolskem letu 2015/2016 opravili Bevkovo bralno značko.

Avtorja: Ajša Podgornik in Leon Kokošar

Branje – za nekatere sproščujoč hobi, za druge pa utrujajoče opravilo. V spodbudo, da bi branje postalo del vsakdana naših učencev, so učitelji in učenci naše šole pripravili teden branja – letos tudi za osmošolce.

V tednu od 15. do 20. septembra je kot že rečeno na naši šoli potekal teden branja za osme razrede.

V torek se je vse začelo. Najprej smo se učenci osmega razreda zbrali v predavalnici in leto mlajši učenci so nam prebrali odlomek iz Bevkovega dela Moja prva knjiga.
Nato pa smo se odpravili v šolsko knjižnico, kjer smo spoznali knjigo ‘Kot v Filmu’. Ta knjiga pa ni bila izbrana kar tako, saj nas je nato v četrtek obiskal njen avtor Vinko Möderndorfer. Prebrali smo dve poglavji iz knjige. V enem od dveh je glavni junak Gašper ugotavljal, če njegova mama jemlje droge. Na srečo se je izkazalo, da nima težav z izgovarjanjem dolgih besed, kar je eden od glavnih simptomov zadrogiranosti. Po prebranih poglavjih smo se o njih pogovarjali in poizkušali napisati čim več besed, ki nas spomnijo na glavnega junaka Gašperja.

V sredo smo med knjigami preživeli kar dve uri. Posvetili smo ju pisatelju, čigar obisk smo pričakovali. Še pred smo Vinka Möderndorferja v živo videli, smo vsi lahko ugotovili, da med nas prihaja poseben človek, pravi umetnik.

V četrtek nas je obiskal slavni slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in režiser Vinko Möderndorfer. V predavalnici nam je govoril o svojem življenju in delih. G. Vinko nam je pripovedoval o začetkih pisanja, kje je živel, kako je živel, kaj počne v prostem času, ko ne piše. Učenci so ga spraševali, on pa je odgovarjal. Povedal je tudi marsikaj smešnega. Druženje s pisateljem je bilo prijetno in nam bo gotovo ostalo v spominu.

Foto: Jošt Rovtar

Zadnji dan, v petek, pa nas je čakal obisk pravljične sobe v slovenščini 3. Bivša učenka naše šole Anja Brelih nam je prebrala pravljico Princesa srca, že uveljavljene avtorice Bine Štampe Žmavc. Pravljica je govorila o nesebični princesi, ki je iz niti samote tkala prečudovite tkanine, ki jih je nato podarila ubogim ljudem, ki so jih potrebovali.

Tako se je naš bralni teden končal v upanju, da bomo od zdaj gledali na knjigo kot na bogastvo, in ne na ničvredno šaro, ki brez razloga ždi na polici.

Avtorica: Minka Gregorač Stepančič

V ponedeljek, 7. 9. 2015, smo se učenci šestega razreda zbrali na avtobusni postaji in se z avtobusom odpravili dogodivščinam naproti. Ko smo prispeli na cilj, smo se lačni usedli za mizo in pojedli slastno kosilo. Po končanem obroku so nas učitelji razdelili v hišice. S prtljago smo se napotili v sobe in zložili svoje stvari v omarico.
Nato smo šli na plažo. Plavalni učitelji so nas razdelili v skupine. Z učitelji smo obdelali tehnike prsnega plavanja, kravla, skakanje na glavo v vodo … Po končanem plavanju smo se napotili proti baru in vsak je naročil svoj sladoled. Po okusnem sladoledu je sledil še drugi del plavanja. Po prihodu v kamp smo se stuširali in se do sitega najedli. Po večerji smo si ogledali večerni program in odšli v posteljo.

Zbudili smo se v nov dan in veseli tekli do plaže in se razmigali na košarkarskem igrišču. Sledil je zajtrk. Po zajtrku je na vrsti ocenjevanje hišic. Ocenil jih je zdravnik in dva njegova pomočnika. Nato pa delavnice in kosilo. Spet odhod na plažo in večerja. Pa večerni program. Vse se ponavlja skozi dneve. Nekateri dnevi pa so bili izjeme. V sredo smo namesto delavnic šli v Nerezine po znamke za razglednice, ki smo jih pisali našim družinam. V petek smo se zjutraj odpravili na otok Mali Lošinj. Peljali smo se z ladjico, obiskali zeliščni vrt in si v mestu kupili sladoled.

Zadnji dan smo jedli kosilo prej, saj smo imeli odhod. Še zadnjič smo se poslovili od kampa in se veseli vrnili domov k staršem, bratom in sestram.

Avtorica: Aneja Kacin

Letos smo že šestošolci in tudi za nas je prišel čas, da se odpravimo v šolo v naravi na Lošinj. Prav vsi smo se veselili tega. Komaj smo čakali poletnega druženja s sošolci. S prijateljicami smo odštevale dneve in se vsak dan bolj veselile. Končno je prišel veliki dan. Sedli smo na avtobus in se odpeljali.

Ko smo prišli čez mejo in zagledali morje, je bilo to za nas pravo veselje. Kmalu smo prispeli do obmorskih vasic. Spuščali smo se med njimi, vse dokler nismo prišli do pristanišča Brestova, kjer smo počakali na trajekt. Ko smo se s trajektom pripeljali na Cres, smo se z avtobusom odpeljali čez otok Cres do Lošinja. Po eni uri smo prispeli v naše naselje Bučanje. Učitelji so nam dodelili hiške. Namestili smo se, nato pa odšli na kosilo.

Po končanem kosilu so nam učitelji podali vsa navodila ter razložili, kaj naj vzamemo s seboj na plažo. V hiškah smo pripravili nahrbtnike ter odšli. Na plaži so učitelji preverili naše znanje plavanja. Voda je bila kar hladna, a smo se hitro ogreli v njej. Ko so nas učitelji ocenili, so nas razdelili v skupine. Cel dan smo plavali, skakali v vodo, se potapljali in se učili novih stvari. Na trenutke smo bili kot delfini. Okrog devetnajste ure se nam je s plaže mudilo na večerjo. Po večerji smo se vrnili v hišice in se pripravili na spanje.

Zjutraj smo vstali že ob sedmih. Oblekli smo športna oblačila in počakali na glas piščalke. Naznanjala je jutranjo telovadbo. Tekli smo do košarkarskega igrišča. Tam smo naredili gimnastične vaje. Odtekli smo nazaj na zajtrk. Bili smo hitri kot veverice, saj smo bili že zelooo zelooo lačni. Po zajtrku je sledila ura pouka, ki smo ga imeli v treh skupinah. Prva skupina je bila na plaži. Lovila je različne morske živali v plitvi vodi. Druga skupina je odšla raziskovat rastlinje. Tretja skupina pa je ostala v naselju in reševala naloge v delovnih zvezkih. Enkrat smo namesto pouka odšli tudi na izlet z ladjico na Mali Lošinj. Nekateri so videli tudi delfine. Ko smo končali pouk, smo se odpravili na plažo. Namazali smo se s kremami, nato pa kot galebi odjadrali v vodo. Okrog trinajste ure smo se odpravili na kosilo. Po kosilu smo imeli počitek. Lahko smo brali, se igrali razne igre, spali … Okrog petnajste ure pa smo ponovno odšli na plažo. Spet smo plavali in se učili novih tehnik. Zraven plaže pa so bila tudi razna igrišča, kjer smo imeli športne igre: med dvema ognjema, luknja, košarka … Ko smo končali športne igre, smo imeli večerjo.

Po večerji smo vedno imeli zabavne večere. Igrali smo kviz Male sive celice, enkrat smo odšli v bližnje Nerezine, pisali smo kartice, imeli zaključni večer … Nikoli nam ni bilo dolgčas. Po zabavnih večerih smo imeli nekaj časa, da se pripravimo na spanje. Tako je potekal vsak dan v tednu.

Ves teden smo se imeli zelo lepo in z veseljem bi ponovila to izkušnjo.

Avtorica: Daša Vončina

V četrtek, 17. septembra 2015, smo se učenci predmetne stopnje udeležili proslave ob obnovitvi šolskega mozaika, ki je bila namenjena predvsem razlagi nastanka in pomena mozaika. Častni gostje so bili gospod Tomaž Kržišnik svojo ženo Majo in gospod Nande Rupnik.

Mozaik je nastal leta 1983, pod rokami umetnika Tomaža Kržišnika. Gospod je želel z mozaikom »poveličati« glavni vhod v šolo. Na njem je uprizoril razmerje hladnih in toplih barv, svetlega in temnega, bistvo mozaika pa je prepustil naši domišljiji.

Po dolgih letih se je mozaik zaradi vandalizma in starosti okrušil in uničil ter je bil potreben temeljite obnove. Gospod Nande Rupnik je takoj sprejel izziv in se med letošnjim poletjem lotil zahtevne naloge. Na mozaiku je obnovil barve, pritrdil odpadle dele in izboljšal strukturo. Po dolgem in težkem delu je bil rezultat očiten in uspešen. Gospod Nande je z rezultatom zadovoljen, prav tako pa tudi učitelji, učenci in delavci šole.

Gostom smo se po koncu prireditve zahvalili z bučnim aplavzom, šopkom rož in šolsko pesniško zbirko Ducat buck. ­­­­­­­­­­­­­­­­­­

Foto: Jošt Rovtar

Avtor: Andraž Rupnik

Zavratec je vas blizu Idrije, v kateri živi nekaj več kot 100 prebivalcev. Spada v občino Idrija, domačini pa ga delijo na Gornji in Spodnji Zavratec. Prebivalci te vasi so se včasih ukvarjali s številnimi zanimivimi obrtnimi in kmetijskimi dejavnostmi, kot so kamnoseštvo, čebelarstvo, kuhanje oglja in še bi lahko naštevali. Nekaj se jih je do danes v tej vasi še ohranilo, nekaj pa zamrlo.

Prav zaradi teh zanimivih obrtnih in dejavnosti ter zaradi zanimivega življenja domačinov so se učitelji in učiteljice odločili, da učence 9. razreda in ONIS-a popeljejo v Zavratec.

Zato smo se 15. septembra (ravno na državni praznik) zjutraj ob 7.40 zbrali na avtobusni postaji, kjer smo napolnili dva avtobusa. Nato smo se odpravili v Zavratec. Vožnja po ovinkasti cesti je vodila mimo Kovačevega rovta do Rebra, kjer smo zavili v Dole. Cesta nas je peljala mimo zelenih pašnikov, na katerih se je pasla živina, mimo žage ter seveda mimo gostilne Gantar. Ko smo prišli do križišča, smo zavili na odcep za Zavratec. Vožnja je trajala še nekaj minut, nato pa smo prispeli do cerkve sv. Urha, kjer nas je pričakal prijazen gospod. Povedal nam je vse bistvene podatke o tej vasi. Povabil nas je, da si skupaj ogledamo cerkev. Ogledali smo si samo zunanjost, ki je v gotskem slogu.

Tam smo se s prijaznim domačinom razšli in se vsi skupaj odpravili k zgradbi, za katero bi človek, če ne bi videl napisa na pročelju, mislil, da je navadna stanovanjska hiša. Ko smo vstopili, smo brž vsi ugotovili, da so bila naša pričakovanja napačna. Namesto ogromnih dolgih hodnikov je bil le en majhen hodniček, namesto treh nadstropij le pritličje in namesto garderob in kovinskih omaric le en obešalnik s šestimi kljukicami. Presenečenje pa nas je pričakalo šele, ko smo vstopili v en in edini razred na šoli. V njem je bilo pet otrok in učiteljica. Vsi smo zastrmeli od začudenja. Nenavadna pa je bila tudi učilnica. V enem kotu je bilo nekaj knjižnih polic in nekaj knjig. Tam je bila tudi učiteljičina miza. V drugem kotu je bilo nekaj blazin, kjer so ravno takrat posedali učenci. Tam so imeli pripomočke za telovadbo. Tudi na tem mestu nam je bila njihova učiteljica dolžna pojasnilo. Povedala nam je, da v zimskih dneh mize odmaknejo in imajo telovadbo. Nasproti knjižnice in blazin pa je bila zelena tabla. Edina stvar, ki je bila ravno takšna kot v OŠ Idrija. Potem so se nam učenci predstavili. Tako smo izvedeli, da je eden izmed njih drugošolec, eden četrtošolec, eden petošolec, dva pa sta bila tretješolca. Po krajšem pogovoru smo se odpravili naprej.

Najprej smo se izpred šole spustili nižje, nato pa smo zavili v gozd. Po blatni gozdarski poti smo hodili še nekaj sto metrov, nato smo zagledali dim. Med približevanjem dimu smo lahko razločili tri moške postave ter oglarsko kopo, ki je bila razlog za sivino v zraku. Ko smo prispeli do naslednje postojanke, so nas možje toplo sprejeli. Eden izmed mož nam je opisal potek kuhanja oglja ter posamezne faze, drugi mož nam je opisal zgradbo kope in nas seznanil z bivališči, ki so bila tam postavljena. Ta bivališča so služila za prenočišče oglarjem včasih in danes, kadar so morali stražiti in opazovati kuhanje, da ne bi ugasnilo. Oglje se mora po besedah mož kuhati en teden neprekinjeno, da postane dobro za prodajo in uporabo. Tudi uporabnost in zdravilne učinke oglja nam je eden od mož podrobno opisal. Odpravili smo se nazaj po gozdni cesti do vasi, kjer smo obiskali še eno od domačij v Zavratcu. Tam nas je pričakala ena od članov te kmetije. Najprej nam je pokazala pajšt (sušilnica sadja) v sadovnjaku, v katerega so vsi iz Zgornjega Zavratca nosili sušit sadje. Razložila nam je postopek sušenja sadja, nato pa nas je odpeljala še do kajže. Prostore v njej to so črna kuhinja, hiša … ter opremo to je peč, kotel, »bohkov kot« ter mizo za mesenje testa in kolovrat nam je gospodična natančno opisala. Naslikala nam je življenje ljudi v tej kajži pozimi, ko sonce zahaja že zgodaj. Slikovito je opisala, kaj je vsak od družinskih članov ob takšnih dneh v hiši delal.

Potem smo se spustili v nižje lege vasi, kjer nas je pri čebelnjaku pričakal starejši domačin. Ta nam je predstavil svoj čebelnjak. Velik poudarek je dal na panjske končnice, za katere je tudi vložil največ truda. Objasnil nam je tematike teh končnic. Nekatere so bile iz ljudskih rekov (npr. podarjenemu konju se ne gleda v zobe), spet druge so bile iz okoliških kulturnih ter naravnih znamenitosti (npr. škafar, klavže …). Gospod nam je pripovedoval o življenju čebel, njihovem delu in delu čebelarja. Pripovedoval nam je tudi o njihovih končnih produktih (med, propolis, cvetni prah …) in vseh njihovih dobrih lastnostih, ki pa jih je nešteto. Učencem je razdelil deviško satje, trdo delo teh pridnih živalic.

Za konec smo se po cesti spustili v Spodnji Zavratec, kjer nas je pričakal gospod, ki nas je sprejel že ob prihodu. Ta gospod nas je odpeljal v gozd, na kraj, kjer so še pred dvajsetimi leti krajevni kamnoseki kopali in klesali kamenje. Tam nam je pokazal ostanke tega dela. Obrazložil nam je tudi, da so to delali zaradi potreb tamkajšnjih prebivalcev. Opisal nam je končne izdelke, kot so oboki ter podobne kamnite reči, ki so jih potrebovali domačini. Gospod nam je pokazal, kako so kamnoseki vrteli orodje, ki nam ga je tudi podrobno predstavil.

Mislim, da je bil dober namen tega kulturnega dneva dosežen. Vsi učenci, ki smo se ga udeležili, smo od njega odnesli veliko uporabnega znanja in odlično predstavo o življenju ljudi na podeželju.

Foto: Jošt Rovtar

Komaj sem dočakal prvi šolski dan. Z veseljem sem vstopil v šolo kot prvošolec. Veselil sem se tega, da se bom naučil veliko novih stvari. Med poletnimi počitnicami sem vedno pel kakšne pesmi o šoli in komaj čakal, kdaj bom dobil zvezke in vse potrebno za šolo. Na prvi šolski dan sem izvedel, da bom hodil v 1. c razred. Spoznal sem svoje nove sošolce in učiteljico, ki nam je kasneje razkazala razred, v katerega bomo hodili celo šolsko leto. Zdaj hodim veselo v šolo in se z navdušenjem učim novih stvari.

Patrik Lan Lampe, 1. c

Bilo je super. Ogledali smo si predstavo, kjer so nastopali trije bratje. Starši pa so se pogovarjali s policistom o varnosti v prometu. Po predstavi smo si šli ogledat razrede in se spoznat z učiteljicami. Dobili smo tudi majhne znakce z imeni in figurico Lili. Zelo sem bila vesela.

 Lenča Kavčič, 1. c

Avtorica: Kristina Neli Lampe

Pesem mi pomeni nekaj lepega in mi sporoča pesnikove misli. Zgodbe me naučijo, kako živeti in razmišljati. S pesmijo prisluhnem svojem srcu, z njo se skušam potopiti v svoje misli, s katerimi oblikujem svoj domišljijski svet. Prav zato se rada udeležim kakšnih literarnih uric.

V sredo, 9. septembra 2015, je na šoli od 14. do 17. ure potekala literarna delavnica. Namenjena je bila učencem, ki so hoteli napisati kakšno pesem ali krajšo zgodbo. Tema te zanimive delavnice je bilo branje, knjiga, pesem, beseda, črka … Učiteljica Tjaša Petkovšek nam je za začetek delavnice predstavila plakat, na katerem so bila zapisana različna literarna dela. Vsak si je izbral svojo najljubšo pesem ali besedilo in ga prebral. Nato smo v svojem besedilu poiskali nekaj besed, ki so nam bile najbolj pomembne. Na podlagi izbranih besed smo skupaj poiskali rime, sopomenke in protipomenke. To je zahtevalo ogromno sodelovanja. Nato smo se lotili samostojnega dela in začeli pisati. Sprva je bilo malce težko, a so vseeno na koncu nastala lepa dela učencev.

Ta literarna delavnica nam je dala zelo uporabne in pomembne napotke, kako iz razmišljanja o neki stvari in z uporabo lastne domišljije nastane literarno delo v obliki pesmi, besedila, verza …

Avtorica: Nastja Grošelj

Tolmin z okolico nam ponuja veliko zanimivosti z naravnega vidika, pa tudi z zgodovinskega. Poleg tega pa je tam živel in večino svojega življenja tudi ustvarjal veliki mož slovenske književnosti Ciril Kosmač.

V ponedeljek, 14. septembra 2015, smo imeli učenci 9. razreda kulturni dan, ki se je delil na dva dela: spoznavanje življenja Cirila Kosmača in odkrivanje dejstev o 1. svetovni vojni. Ta dan je bil namenjen nadgradnji našega znanja tako slovenščine kot tudi zgodovine.
V ta namen smo se v deževnem jutru odpravili na Slap ob Idrijci, kjer smo z malo hoje prispeli do Kosmačeve domačije. Njegova rojstna hiša stoji na odročnem kraju, kjer se je pisatelj zlahka zbral in ustvarjal vrhunska dela, ki so pripomogla k razvoju slovenske književnosti. Na domačiji smo se razdelili v dve skupini, prva skupina je odšla na ogled hiše z vodičko. Druga skupina pa je ta čas malicala, seveda pa je vsak izmed nas čas izkoristil tudi za ogled okolice. Nato smo se zamenjali.
Odpravili smo se na avtobus in sledila je vožnja do tolminskega muzeja, kjer je sedaj na ogled razstava o 1. svetovni vojni. V muzeju nam je vodička povedala marsikaj zanimivega in mislim, da je vsakdo izmed nas iz muzeja odnesel dobre vtise.

Vsak Slovenec je lahko hvaležen za tako bogato zgodovino, katere delček smo spoznali tudi na ta dan, in mislim, da smo, čeprav nam vreme ni bilo naklonjeno, dan izkoristili kar se da dobro.