Iskanje knjig je naporno, vsaj zame. Še posebej takrat, ko ne najdeš ničesar in bi zrušil ves svet za eno dobro knjigo, ki jo boš potem vzljubil ali se celo zaljubil vanjo. Stati pred polico knjig in iskati zasebnost svojega uma.
Gledati, listati knjige …
Bati se, da ti kakšna knjiga ne pade na tla zaradi razmajane police.
Skrivanje med knjižnimi policami kot igra v 4. razredu.
Skrivanje obraza za knjigo, ko nočeš, da te kdo vidi, ko nočeš, da te kdo v tistem dragocenem trenutku zmoti.
Beg v knjigo, da bi zapustil ljudi okoli sebe, da bi prikril obraz zaradi joka.
Razmišljati o knjigi, preden zaspiš, in sanjati o njej. Z njo se ukvarjati ves dan.
Jokati, poiskati v knjigi odgovore, ki jih drugje ne najdeš.
Odtavati in zamenjati svet knjige za resnični svet.
Sloneti na okenski polici ali kod drugod s knjigo v roki.
Pričakovati nadaljevanje knjige.
Obremenjevati se zaradi drugačnega konca knjige, kot si pričakoval in upal. Imeti svoj prav, svoje mišljenje.
Prebrati konec v knjigi in se zavedati, kaj vse ti je dala.

Cirila Lapajne

Če ne beremo, smo kot knjiga brez strani. Okrog nas se dogaja, mi pa ne vemo, za kaj gre.

Če ne beremo, smo prikrajšani za modrosti preteklih rodov in moramo iti v življenju od začetka, namesto da bi začeli, kjer so oni končali.

Knjigo sicer lahko beremo, ne da bi dojeli njen nauk, njeno bistvo. To je tako, kot da knjige sploh nismo prebrali.

Besede lahko bolijo, a so boleče le takrat, ko si mi to želimo.

Brez knjig bi bila jaz še vedno predšolski otrok, človeštvo pa vsak sam namesto sveta.


Pesem

Pišem pesmi,
berem pesmi,
jih rišem in gledam skozi druge oči.

Gradim jih,
hvalim
in se delam, kot da jih ni.

Živim jih,
gradim,
se jih bojim,
a jim včasih tudi godim.

To meni pomenijo pesmi.

Nika Likar

Besede

So le skupek zlogov, le skupek črk. No, vsaj za nekatere.

Zame so besede modrost. So mogočne. S svojo močjo izražajo misli, občutke, oblikujejo deželo domišljije, kamor zaideš v najtežjih trenutkih. Takrat so besede zdravilo. Pogovori, stavki, besede, zlogi, črke – vse to je zdravilo.

Ana Poljanec

Besedna svoboda

Sprva je le misel …
Misel. Tiha in nežna
v glavi človeka.

Nato je zvok.
Nežen, tih izdih,
ki objame zrak
in počaka, da izzveni.

Potem je tišina …
in zopet misel.
Sladkobno se raztopi
v ustih človeka
in nato objame.

Nežno odmeva
v zraku sameva …
beseda.

Morda zamorjena,
morda poglobljena,
lahko melanholična.
A beseda je svoboda
in svoboda je beseda,
korak do mišljenja
in ne do trpljenja.

A četudi boli …
Beseda je svobodna.

Klara Kavčič

Knjiga

Knjiga.
Mamljiva skrivnost
vabi, da v njej se zgubiš.
Ena sama modrost
komaj čaka, da v njo zdrviš.

Knjiga.
Skrita prijateljica
vedno pride na pomoč.
Ena sama zgodbica in postaneš vsevedoč.

Knjiga.
Sladke sanje,
ki jih brez spanja sniš spet in spet.
To čudovito branje,
ki te popelje v samo tvoj svet.

Andreja Vidmar

Knjiga

Rešila si me trpljenja,
potopila v svet mišljenja,
učila me, kako ljubiti,
kako nikoli pozabiti.
S poglavjem vsakim
si mi svobodo pokazala,
popeljala me v milino,
zato ne dojemam te
le kot svojo lastnino.

Nikoli nisi spregovorila,
brez izgovorjenih besed si me največ naučila.

Tara Caruso Bizjak

Ko bereš

Branje.
Nam uresničuje sanje.
S knjigo potuješ v daljne dežele,
in z njo – nemalokrat
rešiš življenje.

Brati se da, kjer te je volja,
doma, na drevesu
ali na sredi širnega polja,
a zdi se, kot da si na robu vesolja.

S knjigo v roki rešuješ princese,
potegneš morilca izza zavese,
včasih pa gre za preproste naloge,
kot je utišati vaške nadloge.

Ko pa obrneš zadnjo stran,
ves tvoj trud še ni bil zaman,
saj je na polici še ena knjiga
in dokler je ne prebereš,
te nič drugega ne briga.

Ajša Podgornik


Pesem

Pesem je vesolje rim in pravljičnih oblakov,
zgodba kitic in mavričnih korakov.
Ko zazrem se tja v daljavo,
polno zvezd mi napolni glavo.

A zvezde niso le besede, rime in vrstice.
To so čustva in misli in ptice,
za masko temne krutosti in pravice,
ki zastre vse nemočne klice.

Švigam mimo zvezd, osončij in vozov,
mimo mostov in bregov,
starih mitov in bogov,
kamor seže moj um
in kjer ne velja razum.

Prepustim se toku mlečne ceste,
da me svila nebesne neveste
ponese v srce sijočega vesolja,
tega neskončnega obzorja.

In ko se severnica utrne,
ko mali voz se obrne,
ko zemlja zastre sonce
in pokukam v prepovedane konce,
ko še zadnji žarek Venere poboža moje misli,
obrazi bogov niso več kisli.
In ko končam mavrično sliko, napišem še zadnjo piko.

Daša Vončina

Prijateljica

Dan, ko vsega postane preveč,
ko pogovor z mamo ne pomaga.
Takrat najraje bi kam se skrila,
da bi name pozabili.

Potem zberem moč,
uprem se negativnim mislim
in poiščem prijateljico,
ki nikoli ne razočara.
To je moja rama, na katero
vedno se lahko zanesem.

Samo list obrnem
in pobegnem – v čarobni domišlijski svet.
Tam spoznam, da lahko stvari so tudi veliko slabše,
že v naslednjem trenutku pa mi ponudi vero,
da nekoč bo tudi bolje.
Ja, knjiga res me vedno nauči kaj novega.
Mi razsvetli temačne misli in poskrbi,
da z njo postajam boljša in zrelejša oseba.

Kristina Neli Lampe

 

Zakaj knjiga živi

Knjiga živi,
da se malo giba,
da je vsem dosegljiva
in ne izgubljiva.

Knjiga živi,
a ti nikoli ne uide,
je kot kakšno zdravilo,
ki pozdravi tvoje misli.

Knjiga živi,
da kot ptiček poleti,
da dočaka potrpežljive
svoje bralce ubogljive.

Knjiga živi,
ko jo kak učenec vzame,
da dobi čisto modre
svoje lepe kodre.

Knjiga živi,
ko jo kak bralec izmakne
iz tihe te čudne
knjižnice budne.

Danaja Lampe

(brez naslova)

Vnuka sta me prijavila na neko dolgočasno predavanje o uporabi računalnika. Ko smo se usedli za mize, nam je začel nek mladenič govoriti o škatli pred nami. Nisem poslušal, saj sam ne zagovarjam prekomerne rabe interneta. Ko sem tako strmel v zaslon računalnika, sem začel razmišljati. Čez nekaj let nihče več ne bo bral knjig! Sploh ne bo več navadnih knjižnic in čitalnic. Namesto teh bo le velika soba, polna računalnikov in tablic. Ljudje bodo sedeli na udobnih stolih in brali iz spletne knjižnice …
Ko sem bil še majhen, si nihče ni mislil o kakšnih računalnikih, mobilnikih in podobnem. Vse, kar smo iskali, smo našli v knjigah. Danes vsak drugi človek praktično knjig ne uporablja več. Meni pa so kot mladeniču knjige največ pomenile. Knjige so mi izboljšale življenje. Zaradi njih sem postal uspešen zdravnik, kasneje fizik. Zaradi knjig me je le malo ljudi potegnilo za nos. Pravijo, da več kot veš, manj možnosti je, da te ljudje prinesejo okoli.

Ko sem tako razmišljal, sem naenkrat zaslišal hrup. Ostali so vstajali izza miz in odhajali domov. Tudi jaz sem se odpravil proti domu, kjer sta me pričakala vnuka. “Kako je bilo?” je vprašala Špela. “Odlično! Samo nekaj vama povem – berita, berita – in še enkrat – berita!” Špela in Bojan sta se začudeno spogledala, jaz pa sem se le nasmehnil in odšel v kopalnico.

Leon Kokošar

Besedila so nastala pri literarni delavnici “Knjiga, beseda, črka …” (mentorica: Tjaša Petkovšek)

(Skupno 15 obiskov, današnjih obiskov 1)

Komentiranje zaprto.